 Imeti rad samega sebe in vedeti, da si dovolj dober, sta dva koncepta, ki ju je izjemno težko opredeliti, kaj šele natančno opredeliti. Vendar se o obojem pogosto pogovarjamo v terapiji. Veliko energije, premisleka in truda vlagamo v opredeljevanje teh dveh pojmov ter v njuno uresničevanje v praksi.Kako naj se torej tega lotimo? Najbolje je začeti s krajšo, 15-minutno meditacijo, pri kateri izrazimo namero, da ugotovimo, česa pri sebi res ne maramo.
Torej, sedite tako, da vam bo udobno. Večkrat globoko vdihnite in izdihnite, ter pustite misli, da se pojavijo. Ne poskušajte jih analizirati ali se jih znebiti. Zgolj opazujte jih in bodite pozorni na občutke v telesu. Povsem mogoče je, da boste občutili sram, gnus, celo sovraštvo do sebe, zelo verjetno brez pravega razloga. Če ste ena od tistih oseb, ki imajo sebe rade in ki nimajo težav z negativno lastno podobo, potem ta vaja ne bo imela enakega učinka na vas. Ampak če gremo nazaj na negativna čustva - tu se začne vaša pot odkrivanja ljubezni do sebe. Pojdimo lepo korak za korakom. Korak številka 1: naredite kratko meditacijo. Lahko jo tudi podaljšate, tako dolgo, kot želite. Že samo priznanje, da nečesa pri sebi ne marate, je velikanski korak naprej. Brez tega je težko priti do ljubezni do sebe. Korak številka 2: postavite se pred ogledalo in zanikajte vse negativne misli in občutke, ki so se pojavili med meditacijo. Če mislite, da ste neumni in grdi, si recite, da ste pametni in lepi. Nadaljujte z vajo, dokler ne verjamete v to, kar si govorite. Morda vam bo pomagalo, če pred tem naredite še eno vajo - glejte se v ogledalo in se smejte. Ni se vam treba krohotati na ves glas. Zadošča že, če kotičke ust obrnete navzgor. Korak številka 3: ko boste naslednjič razmišljali o sebi ali zrli vase v ogledalu, naj bodo vaše misli pozitivne. Osredotočite se na svoje moč, vrline in pozitivne lastnosti, ne glede na to, kako nepomembne se vam zdijo. Na primer: ''Danes imam krasno frizuro.'' Ali pa: ''Sem zanesljiv in lojalen prijatelj.'' Lahko tudi: ''To je najboljša kava, kar sem jih kdaj skuhal.'' Vsaka pohvala šteje. Korak številka 4: ko vam ne bo več težko poudariti svojih pozitivnih lastnosti, lahko začnete analizirati negativne misli, ki se pojavijo. Poskušajte ugotoviti, od kod prihajajo. Bolj konkretno, od koga prihajajo! Zelo verjetno je, da je vaša slaba samopodoba introjekt negativnega mnenja, ki ga ima nekdo drug o vas. Korak številka 5: vedite, da ste dovolj dobri, tudi če imate določene negativne lastnosti. Vsi jih imamo. Poskušajte omejiti njihovo izražanje in se potrudite, da boste spodbujali svoje pozitivne lastnosti. Sami sebe boste začeli imeti radi takrat, ko boste sprejeli svojo senčno plat, svojo negativno stran. Ko se boste nehali bati, da bodo drugi odkrili vse vaše negativne lastnosti, boste opustili sram. Sprejmite svojo osebnost, celotno osebnost. Priznajte si, da imate napakice, tako kot vsi drugi. Omejite kolikor se da vse tiste manj prijetne oblike vedenja in obljubite, da jih boste spremenili, če vas motijo. Sprememba je edina konstanta v življenjeu, tako da tudi če trenutno niste zaljubljeni vase, vedite, da se tudi to lahko kmalu spremeni. Osredotočite se na vse pozitivno! Zmorete!
0 Comments
 Situacija je taka: če menite, da potrebujete pomoč, ali pa zgolj nekoga nevtralnega, s komer bi se pogovorili, potem je smiselno, da obiščete terapevta. Nič ni sramotnega glede tega. Pravzaprav, ko enkrat presežete sram in razmišljanje v smislu ''le kaj bodo drugi rekli?'', ste že storili prvi korak v smeri osebne rasti in opolnomočenja.
Niti misliti si ne morete, koliko ljudi se v teh časih še vedno spopada s sramom, ko prvič sedejo na kavč in pričnejo pripovedovati svojo osebno zgodbo. Mnogi menijo, da sta obisk terapevta in prošnja za pomoč znak osebnega poraza. Neke vrste šibkost ali značajska slabost. Vse preveč jih skrušeno priznava, da se počutijo kot poraženci, ker niso uspeli sami razrešiti svojih težav. Na srečo jih tovrstni občutki hitro minejo, saj ugotovijo, da je obisk terapevta skoraj enak kofetkanju s prijateljem. No, ja, skoraj enak. Ključna razlika je, da na terapevtskih srečanjih običajno ne pijemo kave, pa tudi terapevti smo bistveno bolj objektivni kot vaši prijatelji. Vaše zgodbe vidimo z drugega zornega kota. Poleg tega bolje razumemo, na kakšen način ljudje razmišljajo, kako se odzivajo in zakaj počnejo, kar počnejo. Zato lahko lažje ponudimo interpretacijo vedenja in odgovorimo na vaša vztrajna vprašanja ''zakaj, zakaj, zakaj?'' Najboljši prijatelji imajo ponavadi dobre namene in skušajo pomagati po svojih najboljših močeh. Žal nas pogosto tudi podpirajo pri našem utapljanju v samopomilovanju, kako ubogi smo. Svojim klientom velikokrat rečem, da je obisk terapetva identičen obisku trenerja v fitnesu ali pa obisku davčnega svetovalca. Bistvo je, da se obrnete na nekoga, ki vam v dani situaciji lahko pomaga. Pri tem ni absolutno nič sramotnega! Prav nasprotno. Ljudje, ki prosijo za pomoč, so pogumni. Vedo, da je njihovo življenje v njihovih rokah. Zato jim je bolj malo mar, kaj si drugi mislijo ali govorijo. Ljudje, ki so na terapiji, skušajo izboljšati svoje življenje in zato jim lahko samo ploskamo. Sicer verjamem, da je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje, vendar verjamem tudi, da je treba prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Bi se vam lepše slišalo, če bi rekli, da ste imeli uro coachinga? Ali pa da ste najeli trenerja, ker se pripravljate na maraton? Terapevti smo neke vrste trenerji. Pomagamo vam krmariti čez razburkane vode, v katere vas je odneslo življenje. Učimo vas, kako odpraviti negativne vzorce, ki vam preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično. Pa tudi, če težave delimo, jih s tem razpolovimo. Nekatere težave sploh niso tako kompleksne, kot mislite, da so. Nekdo, ki je objektiven in ki ni čustveno vpleten, vam pomaga videti situacijo iz druge perspektive. Dejstvo je, da terapija deluje. Katera terapija in kateri terapevti so najboljši? Vsi priznani in teoretično utemeljeni terapevtski pristopi delujejo. Ne enako učinkovito, vendar vsi delujejo. Glede terapevtov pa takole: izberite nekoga, s katerim boste lahko delilit svoje misli, občutke in skrivnosti. Nekoga, ki mu zaupate in pri katerem imate občutek, da ve, kaj dela. Navsezadnje ste tako ali tako vi tisti, ki morate opraviti največ težkega dela. Uspeh boste dosegli po svoji zaslugi. Vse, kar potrebujete, je spreten terapevt, ki vas bo znal usmerjati na poti do vašega cilja.  Izguba ljubljene osebe, še posebej partnerja, je boleča. Je izkušnja, ki nam spremeni življenje. Verjetno je samo še izguba otroka hujša od izgube partnerja. Čeprav lahko žalujemo za marsičem in marsikom v življenju, nas nič ne prizadane tako globoko kot izguba ljubljenega. Kako naj se soočimo z življenjskim dogodkom, ki nam zamaje tla pod nogami in življenje postavi na glavo? Ali je sploh mogoče preživeti izgubo, zaradi katere nam življenje razpade na prafaktorje? Ali obstaja življenje po smrti? Žal ne obstaja univerzalen odgovor na ta vprašanja.
Številne subjektivne okoliščine lahko pomagajo blažiti bolečino, ki jo povzroči smt partnerja. Ne vem, če pomaga, da veste vnaprej, da bo vaš partner umrl, vendar pa se lahko v tem primeru bolje pripravite na izgubo. Če veste vnaprej, potem imate vsaj priložnost in nekaj časa, da se poslovite, in da se pomirite s situacijo, ki se bo neizogibno pripetila. Čeprav to ne bo bistveno zmanjšalo bolečine. Nepričakovana smrt je lahko veliko bolj šokantna in paralizirajoča, ker vas oropa priložnosti, da se pogovorite, razrešite spore in izrečete besede ''žal mi je'' in ''ljubim te.'' Malenkosti so pomembne v procesu žalovanja. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi se sprli s soprogom, na primer, in bi on odvihral iz hiše, besen na vas, vi enako besni nanj, čez eno uro pa bi prejeli klic, da je umrl v avtomobilski nesreči. S koliko obžalovanja, krivde in sramu bi se soočali, poleg izgube. Starost je morda olajševalna okoliščina, čeprav dvomim, da lahko kdorkoli kar tako mirno sprejme smrt ljubljene osebe. Ja, res je manj obžalovanja, če ste imeli dolgo in srečno skupno življenje, vendar sem prepričana, da bi želeli s svojim partnerjem preživeti vsaj še minutko dlje, opraviti vsaj še en pogovor, se vsaj še enkrat nasmejati in se vsaj še enkrat objeti. V resnici nas nič ne more pripraviti na smrt drage osebe. Vsi izkusimo širok nabor čustev, ko pride do smrti. Vsi se soočimo s praznino, ki nastane ob izgubi. Vsi si težko predstavljamo, kako bomo živeli od tistega trenutka dalje. Vsi si včasih želimo, da bi umrli skupaj s partnerjem. Vendar življenje teče dalje. Morda se naše življenje takoj ne premakne naprej, ampak slej ko prej se premakne. V procesu žalovanja nam lahko pomagajo dobra socialna mreža, zanesljivi prijatelji, družina, strokovna psihološka pomoč, telesna dejavnost in meditacija, umetniško izražanje vseh vrst, včasih tudi ležanje v položaju šavasane in strmljenje v strop. Dati si moramo dovolj časa za žalovanje. Povsem ok je, če se nekaj časa vedemo bizarno. Povsem ok je, da jokamo več dni zapored, če nam to dobro dene. Povsem ok je, da počnemo kaj trapastega, če nam to pomaga. Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne pademo v past večnega žalovanja. Pravico imamo, da gremo v življenju naprej, da spoznamo nekoga novega, da začnemo nov odnos ali da si ustvarimo družino. S tem ne zanikamo svojega prejšnjega odnosa, niti s tem ne zmajšujemo pomena ali vrednosti svojih izkušenj s pokojnim partnerjem. S tem, ko gremo v življenju naprej, niti ne izdajamo niti ne varamo pokojnega partnerja. Kajti navsezadnje smo dolžni sami sebi, da izkoristimo svoje življenje v največji možni meri in živimo čim bolje.  Naj takoj na začetku jasno povem, da strogo obsojam vsako nasilje. Nikoli ne bom iskala izgovorov ali opravičil za nekoga, ki je nasilen. Nasilje, naj bo besedno, čustveno ali fizično, je nesprejemljivo. Tu potegnem črto, mejo, ki se je ne sme prečkati. Nikoli!
Zakaj je to tako pomembno? Ker se name obračajo ženske, ki želijo priti v terapijo. Ne zato, da bi spremenile katerega od svojih življenjskih vzorcev, ki jim povzročajo težave, temveč ker si želijo spremeniti svoje vedenje, da bi bili partnerji manj nasilni do njih. In seveda, da bi lažje prenašale nasilje. Hm, kako prosim? Želite, da vam pomagam postati bolj strpne do nasilja in bolj odporne nanj? Pravzaprav želite, da postanem zarotnik nasilneža. Ne, ne in še enkrat ne! Nikoli! Vedno je boleče videti nekoga, ki trpi, in v terapiji je tega veliko. Če je prisotno tudi nasilje, je situacija še toliko težja. To ne pomeni, da terapija ni primerna ali priporočljiva za nekoga, ki doživlja nasilje. Ravno nasprotno. Terapija vam lahko pomaga razumeti, zakaj tako dolgo prenašate nasilje. Terapija vas lahko opolnomoči, da zapustite toksično situacijo. Nemogoče je delati terapijo z nekom, ki živi v toksičnem okolju, ker take osebe okolica ne podpira v njenih prizadevanjih, da postane boljša različica sebe. Dogaja se ravno nasprotno. Okolica oziroma ljudje v vašem življenju ne želijo, da se spremenite, zato da se lahko oni še naprej obnašajo do vas na toksičen način. Če ste v situaciji, ko so ljudje nasilni do vas, vas lahko podprem pri iskanju izhoda iz te situacije. Če pa želite, da vam pomagam spremeniti vaše vedenje, zato da vas bo manj bolelo, ko vas bodo drugi zlorabljali ... no, ja, potem to ni terapija, temveč nudenje potuhe tistemu, ki je do vas nasilen. V tem primeru poiščite drugega terapevta, ki bi bil pripravljen vsak teden poslušati, kako vas nekdo trpinči, vedoč, da ne želite ničesar spremeniti. Mislim, da jih ni prav veliko, ki bi to počeli. Terapija vas lahko okrepi, vas naredi bolj samozavestne in odločene, da nekaj spremenite. Lahko vas opolnomoči. Vendar morate najprej začrtati pot iz toksične situacije in prenehati iskati izgovore za nasilneža. Zaslužite si veliko lepše in boljše življenje!  Odnosi so kompleksni. Razlog za to je povsem enostaven: ljudje smo že po naravi kompleksna bitja in ko se združita dva posameznika, se kompleksnost še poveča. Še posebej, če pristanemo v odnosu z nekom, ki je povsem nekompatibilen z nami oziroma je popolnoma drugačen od nas. Ampak kaj pravzaprav pomeni biti kompatibilen ali nekompatibilen?
V najstniških letih in v dvajsetih letih, celo v zgodnjih tridesetih, svojih odnosov ne analiziramo pretirano. Ko se razidemo z nekom, nas to prizadane in potrebujemo nekaj časa, preden nekomu novemu ponudimo priložnost. Razen, če imamo tako imenovan rebound odnos, ko se po hitrem postopku zapletemo z nekom, ki nam pomaga pri prebolevanju prejšnjega odnosa. Biti v odnosu za številne mlade pomeni, da so stalno v fazi, ki ji rečemo faza zaljubljenosti. Takrat se vedemo noro in trapasto, hormoni nam divjajo po telesu, in zaradi tega partnerjev ne vidimo takšnih, kot so v resnici. Spregledamo njihove potencialne napakice ter vse tiste drobne stvari, ki nam gredo sicer rahlo na živce, ker pač na partnerje projiciramo svojo fantazijo. Partnerje vidimo skozi pregovorna rožnata očala. Vse, kar si želimo, je, da bi lahko uživali v njihovi prisotnosti in bili zliti z njimi. Poželenje je tisto, ki nas vodi, in zaradi katerega vidimo sebe in partnerja kot eno. Ko se odnos razvija, fazo zaljubljenosti običajno nadomesti faza ljubezni, v kateri poželenje zamenjata romantična ljubezen in navezanost kot ključni gonilni sili v odnosu. To je tudi trenutek, ko naša začetna fantazija sreča realnost. Pogosto nista usklajeni. Zelo pogosto se zgodi, da odnos razpade, če se ne uspemo prilagoditi na novo realnost odnosa in če ne želimo videti partnerja takega, kot je v resnici. Na splošno velja, da je to faza v odnosu, v kateri navdušenje in vznemirljivost zbledita, njuno mesto pa naj bi zasedle druge stvari, ki so nam skupne. Zato je pomembno, da smo s partnerjem kompatibilni vsaj na nekaterih od ključnih področij. Skrajno neromantično je, če partnerja izbiramo po seznamu lastnosti, ki jih sproti kljukamo. Vendar, če smo bili v preteklih intimnih odnosih pogosto neuspešni, je morda smiselno razmisliti o lastnostih, ki jih partner mora imeti, preden se zanj odločimo za vse večne čase.  Sedela sem na robu postelje in zrla v svojo podobo v ogledalu. Komaj sem se še prepoznala. Levo oko sem imela podpluto, spodnjo ustnico preklano, razmršeni dolgi svetli lasje so mi viseli ob obrazu, vendar niso uspeli prikriti dogodkov zadnje noči. Ko bi bili zgolj dogodki zadnje noči, pa niso bili. Psihično in fizično nasilje sta me spremljala skoraj vsak dan. Dolga leta sem verjela, da je problem v meni. Prepričal me je, da sem kriva za njegove nasilne izbruhe, ker mu težim, ker sem preveč zahtevna in ker ga ne spoštujem. Po njegovem me je s svojim ravnanjem zgolj poskušal spraviti na pravo pot. Katera naj bi bila ta pot, mi nikoli ni zaupal. Kaznoval me je za vse, kar sem rekla ali storila. Včasih je zadoščal že napačen pogled ali premalo prijazen pozdrav, pa je padalo po meni. Pred petimi leti, ko sva se poročila, se mi ni niti sanjalo, da v sebi skriva toliko sadistične agresije. Navzven je bil namreč najbolj prijazen, zabaven, šarmanten in inteligenten moški. Prvo leto zakona je bilo idilično, nato pa se je vse začelo postopoma spreminjati na slabše, dokler ni postalo neznosno. Nisem razumela, kaj se je zgodilo z ljubečim moškim, s katerim sva se trudila ustvariti družino. Na vsem lepem sem mu postala odveč, kar mi je tudi jasno kazal, ko sva bila sama med štirimi stenami. V družbi je bila situacija povsem drugačna. Tam se je še naprej vedel do mene, kot da sva se ravnokar zaljubila. Nihče ni sumil, kaj se dogaja, ko sva sama. Spomnim se, kdaj je bil prvič nasilen do mene, po nesreči, kot je sam trdil. Vračala sva se s službene zabave, kjer sem se po njegovem mnenju preveč spogledovala z njegovim sodelavcem, ki ga je sovražil. Ko sva šla iz restavracije po stopnicah proti avtu, me je porinil, da sem zgrmela po tleh. V visokih petkah sem se zvrnila, kolikor sem bila dolga in široka, ter z glavo udarila v korito za rože. Videla sem ga, kako me je nekaj sekund privoščljivo gledal z zlobnim nasmeškom na obrazu, preden je stopil do mene in se pretvarjal, da me galantno rešuje pred lastno nerodnostjo. Naslednji incident je bil že manj prikrit izraz nasilja, ko mi je prisolil krepko klofuto, ker sem mu slabo zlikala srajco. Na dan, ko smo pokopali mojega očeta, me je zvečer pretepel, ker je rekel, da v svojem domu ne bo prenašal šibke, cmerave ženske. Bil je užaljen do dna duše, ker se tisti dan nisem posvečala njemu, temvec svojemu žalovanju. Njegovi izbruhi so bili nepredvidljivi. Začela sem se ga bati. Najboljša prijateljica Mija, ki je edina vedela, kaj se mi dogaja, mi je rekla, naj ga prijavim na policijo. Vendar si nisem upala, ker sem se bala, da me bo ubil, če bo izvedel, da sem komurkoli povedala, da me pretepa. Prepričevala sem se, da ima samo slabo obdobje in da ga bo minilo. Poleg tega se mi je po vsakem incidentu opravičil. Verjela sem mu, da mu je iskreno žal in da se ne bo ponovilo. Pa se je, večkrat. Nisem vedela, kaj delam narobe, da tako grdo ravna z mano. Kadar sem mu omenila, da bi morda bilo pametno, da greva narazen, če v njemu zbujam take občutke, je popolnoma ponorel. Groza ga je bilo, da bi mu uničila ugled. Poleg tega mi je dal jasno vedeti, da ne bom dobila niti centa. Krivil me je za vse, kar se je dogajalo v najinem zakonu. Na trenutke nisem vedela, ali mi je bolje, da me pretepe, ali da me žali do onemoglosti. Tudi v tem je bil namreč izjemno spreten. Besedišče, ki ga je uporabljal, je bilo tako bogato, da bi lahko napisal cel slovar psovk in žaljivk. Psihično me je uničeval, vsak dan sproti. Bila sem ničvredna v vseh pogledih. Trudila sem se, da bi mu ugodila, vendar nikoli nič ni bilo dovolj dobro.
Sram me je bilo priznati, kaj se dogaja. Svoje modrice sem opravičevala na tisoč in en način, čeprav sem vedela, da nisem najbolj prepričljiva. Veselila sem se vsake njegove službene poti, ker sem bila vsaj tistih nekaj dni varna. Vendar se nam je zgodila korona in njegove službene poti so odpadle. Prav tako so odpadli sestanki v živo in druženja s prijatelji. Večino časa sva preživela doma, sama. Na začetku niti ni bilo tako hudo. Občutek sem celo imela, da je manj pod stresom in bolj ljubeč do mene kot sicer. Na veliko veselje obeh sem tudi zanosila in komaj sva čakala, da se najina družina poveča. Zdelo se je, da podoživljava prvo leto zakona, ko nama je bilo res lepo. Nato je izgubil službo. Pričel je piti, postal je nesramen, vsak izdatek sem morala upravičevati, na otroka je začel gledati kot na nepotreben strošek. Nisem mogla verjeti, ko mi je rekel, naj splavim. Seveda sem se temu uprla in mu zagrozila, da bom otroka vzgajala z njim ali brez njega. Popadla ga je taka sveta jeza, da me je pretepel do nezavesti. Odpeljal me je na urgenco, vendar ga nisem upala prijaviti policiji. Sicer so prišli po uradni dolžnosti, ker so jih poklicali iz bolnišnice. Zlagala sem se, da me je pred hišo napadel ropar. Zaradi močnih brc v trebuh sem tisti dan izgubila otroka. Svet se mi je podrl. Ko sva se vrnila domov, se je vedel, kot da se ni nič zgodilo. Igral je vlogo zglednega soproga, ki ljubeče skrbi za svojo ponesrečeno soprogo. Ležala sem v postelji in razmišljala o grozljivki, v kateri sem igrala glavno vlogo. Vedela sem, da tako ne bo šlo več naprej. On ni bil več človek, v katerega sem se zaljubila. Na smrt sem se ga bala, vsa ljubezen do njega je izginila. V mene se je naselila praznina, ki jo je dopolnjevala hromeča tesnoba. Mislim, da nisem zares dojela, kako grozno izgledam, dokler na obisk ni prišla Mija. V njenem pogledu sem videla vso zgroženost in šokiranost, ki so jo verjetno občutili tudi drugi, vsakič ko so me videli z modricami. Planila sem v neutolažljiv jok in če nje ne bi bilo tam, bi verjetno vzela stekleničko uspavalnih tablet in jih poplaknila s steklenico šampanjca. To je bila edina rešitev, ki sem jo videla. Mija me je pregovorila, naj ne počnem neumnosti in naj raje naredim načrt, kako ga bom zapustila. Obljubila mi je, da mi bo stala ob strani. Vedela sem, da ima prav. Začela sem brati literaturo na to temo. Na skrivaj sem začela hoditi na terapijo, vse preko Mijinega računalnika in pri njej doma, da me ne bi slučajno zalotil. Pripravila sem si teren, da ga zapustim ob prvi priliki. Obljubila sem si, da odidem, takoj ko bom imela vse pripravljeno za odhod. Posvetovala sem se z odvetnico, ki je že pripravljala ločitvene papirje. Svetovala mi je, naj na policijo prijavim zadnje incidente, da bo vse uradno zabeleženo, četudi ne bom vložila uradne prijave. Svoj načrt sem zaupala samo še mami, ker sem vedela, da me bo podprla. Prihranke, ki sem jih imela, sem prenakazala na njen račun, ker so bila to edina sredstva, nad katerimi on ni imel popolnega nadzora. In zdaj sem tu, že neštetotič pretepena. A tokrat zadnjič! Kovčke imam spakirane. Vzela sem samo svoja oblačila in predmete, ki so mi pri srcu. Vem, da mu ne bom tako zlahka ubežala, vendar vem, da sem storila vse, da zaščitim sebe. Žal sem morala skozi pekel, da sem usvojila ljubezen do sebe. Nikoli več se ne bom zaljubila v nasilnega narcisa. Obljubim!  Prevzemanje odgovornosti je ključno za osebno rast. To je prva stvar, ki jo usvojijo vsi, ki pridejo na terapijo. Kaj pa vi? Ste se že kdaj zalotili, kako potlačujete in zanikate svoje potrebe in želje, ko stremite k temu, da bi ustregli nekomu drugemu? Ste že opazili, kako vaša samopodoba niha in je odvisna od tega, kaj drugi ljudje mislijo o vas? Bi zase rekli, da ste čustveno samostojni ali ste čustveno odvisni ustrežljivci? Če to zadnje, potem vam je verjetno poznan občutek groze in strahu ob misli, da vas drugi ne bodo sprejeli ali imeli radi, ko boste pokazali svoj pravi jaz in izrazili svoje mnenje.
Pa ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi prevzeli popolno odgovornost za svoje življenje in v celoti stali za svojimi odločitvami, tudi če se stvari ne bi vedno odvile po pričakovanjih? Namreč, prevzemanje odgovornosti za svoje počutje, svoja dejanja, svoja občutja in svoje misli je tisto, kar vodi v opolnomočenje in osebno rast. V nasprotnem primeru hitro prevzamemo vlogo večne žrtve, ki se ji življenje dogaja – z vsem dobrim in še posebej vsem slabim, kar s seboj prinaša. Dokler smo v vlogi žrtve, smo zaslepljeni in se ukvarjamo izključno s tem, zakaj smo v neljubem položaju in kdo je kriv, da smo se tam znašli. Realne slike situacije, v kateri smo se znašli, niti ne vidimo. Vlogo žrtve potem igramo na vseh področjih svojega življenja in tako nehote polzimo navzdol po spirali samopomiljevanja in občutka nemoči, dokler ne obsedimo kot kup nesreče in se sprašujemo, če je življenje res samo trpljenje. Ni! Življenje je polno priložnosti, če smo le dovolj pogumni, da jih izkoristimo. Prvi korak na poti k pravemu opolnomočenju je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Kadar smo čustveno odvisni od validacije drugih, kadar je naša lastna vrednost odvisna od mnenja drugih, smo v odvisnih odnosih in sami sebi preprečujemo, da bi zaživeli tako, kot si želimo. Vsi imamo napake, vsem se kdaj kaj zalomi, vse je kdaj strah in sram, vsi kdaj storimo kolosalno neumnost. Vendar to še ne pomeni, da je sveta konec. Če prevzamemo odgovornost zase in svoja ravnanja, lažje prebrodimo težavna obdobja, ker vemo, da če smo se spravili v zagato, se lahko iz zagate tudi izkopljemo. Če prevzamemo odgovornost, se na svojih napakah učimo in ne iščemo krivca zanje v drugih. Ko enkrat ozavestimo, da smo mi tisti, ki določamo svoje življenje, nam ni težko zapustiti toksičnega odnosa. Ni nam težko zamenjati službe, ko nas izkoriščajo. Ni nam težko reči ne, ko nečesa ne želimo. Nehamo biti lutka v manipulativnih igrah drugih. V svoje življenje pričnemo privlačiti ljudi, ki so na podobni valovni dolžini kot mi, in s katerimo delimo skupne vrednote. Eno samo življenje imamo in zgolj od nas je odvisno, ali ga bomo preživeli skladno s svojimi željami, načeli in vrednotami. Res je, da vsi nimamo enakih izhodišč in da se naše okoliščine razlikujejo. Smo si pa vsi podobni v tem, da želimo živeti lepo in srečno življenje – karkoli to že pomeni za posameznika. V življenju je pač tako, da vsem ne moremo biti všeč. Vedno se bo našel kdo, ki bo imel pripombe. Vendar samo mi sami s seboj preživimo 24 ur na dan, zato je pomembno, da smo si všeč. Ko boste prevzeli odgovornost za svoje življenje, boste ugotovili tudi to, kaj je vaše poslanstvo na tem svetu. Takrat boste našli duševni mir in pomirjenost s sabo, kar pa zlasti v današnjem času šteje še največ.  Če ste povezane s toksičnim narcisom, ste verjetno že ugotovile, da v odnosu nekaj ni čisto tako, kot naj bi bilo v kolikor toliko normalnih odnosih. Morda še ne veste, da ste v odnosu z narcisom, veste pa, da se v bližini te osebe velikokrat ne počutite najbolje. Ravno nasprotno, vedno bolj pogosto imate občutek, da je z vami nekaj narobe. Kaj je sreča, pa tako ali tako že dolgo časa ne veste več.
Ampak začnimo na začetku. Kako veste, da ste v odnosu z narcisom? Med najbolj značilne lastnosti vseh narcisov sodijo naslednje: 1. narcisi imajo vedno in povsod prav, so praktično nezmotljivi; 2. so najlepši, najboljši, najbolj uspešni, opišete jih lahko samo s presežniki; 3. čustveno so precej nedostopni, pa še takrat, ko imate občutek, da se odprejo, niste prepričani, če ne manipulirajo z vami in vam lažejo; 4. laganje, ali pa vsaj prikrivanje resnice, je dokaj pogosto v odnosu, tako da nikoli ne veste, pri čem točno ste; tudi če jih ujamete na laži, bodo rekli, da ste zmešani in da nimate prav; 5. zelo težko prenašajo kritiko in vsako kritično pripombo izkoristijo za to, da poudarjajo, kaj vse je z vami narobe; 6. v pogovoru vam pogosto dajejo občutek, da jih ne razumete, ker niste intelektualno na njihovi ravni; 7. v odnosu se ne trudijo, ker je tako ali tako vse vaša krivda, torej se morate vi spremeniti; 8. vedno mora obveljati njihova volja; 9. ne prenesejo konkurence in so zaradi tega zelo ljubosumni na vsako vašo interakcijo z nasprotnim spolom, tudi če je povsem nedolžna; 10. večkrat imate občutek, da so popolnoma brez empatije. Zgoraj opisano niso klinični kriteriji za narcistično osebnostno motnjo, so pa pokazatelj vedenja narcisov v intimnih odnosih. Kako torej, da ostajate v takem odnosu in se celo še trudite, da bi ga ohranile? Zato, ker imajo narcisi tudi marsikatero pozitivno lastnost. So šarmantni, zapeljivi, pozorni, ko jim to ustreza, duhoviti, inteligentni, razgledani. Radi imajo lepe stvari in dobro življenje na veliki nogi. Na začetku odnosa vas nosijo po rokah in vas kujejo v zvezde. Občutek imate, da ste našle dušo dvojčico. Vsi lepi občutki, ki jih ob tem doživljate, so razlog, zakaj v odnosu ostajate tudi, ko le-ta postane toksičen. Ti lepi trenutki so iluzija, ki se je oklepate, ko se v črni luknji prepričujete, da se bodo lepi časi vrnili. Verjamete v to, ker že imate pozitivno izkušnjo, ki je tako močna, da zasenči vse ostalo, čeprav je slabega več kot dobrega. Če pogledate za nazaj, boste videle, da se je narcis začel umikati, odnos pa spreminjati na slabše, ko ste si zaželele več čustvene intimnosti. Takrat so se začeli prepiri, nesoglasja, ignoriranje in povsem odkriti napadi narcisa na vas in vašo osebnost. Na vsem lepem ste postale vse slabo, čeprav se v njegovem opisu niti najmanj ne prepoznate. Torej, razloga, zakaj ostajate, sta dva: upanje, da bo spet lepo, in pa strah, da ima narcis prav, ko vas omalovažuje. Kaj pa, če ste res tako nemogoče, nesposobne, grde in hudobne, zlobne, nemogoče in nevredne ljubezni, da vas nikoli več nihče ne bo imel rad? V svoji izjemni prepričljivosti so narcisi tudi izjemno toksični. Prepričajo vas, da ste ničvredne, s tem pa vam odvzamejo dostojanstvo in osebno moč. Prenehate verjeti vase in prenehate zaupati v svojo presojo. Pravzaprav zmrznete na mestu in ne veste, kaj vam je storiti. Pot iz takega odnosa obstaja, ni pa najbolj enostavna. Najprej morate prepoznati, da ste v toksičnem odnosu. Potem morate ugotoviti, na katere šibke točke vam narcis pritiska, in delati na tem, da razrešite stare vzorce in travmatične izkušnje. Delo na sebi je veliko lažje, če odnos zapustite, oziroma vsaj naredite pavzo in se od narcisa začasno ločite. Težko je delati na sebi in se spreminjati, če vas okolica pri tem ne podpira. Ni nemogoče, je pa bistveno težje. Ponovno morate pridobiti zaupanje in vero vase. Najlažje tako, da enostano poslušate sebe in na tej podlagi ukrepate. Tudi, če boste storile napako, ne bo konec sveta. Jo boste pač popravile. Ampak bistvo vsega je, da se opolnomočite in živite, kot vam narekuje srce. Največja napaka, ki jo lahko naredite, je, da narcisu predate nadzor in moč nad svojim življenjem.  Vsako delo na sebi se vedno začne individualno. Ko opazimo, da nas določene lastnosti, vedenja, vzorci mišljenja ali čustvovanja motijo v življenju, se odločimo za spremembo le-teh. Dandanes je na voljo ogromno strokovne in poljudne, pop psihološke literature, ki nam lahko pomaga pri začetnih korakih. Nedvomno lahko marsikatero spremembo dosežemo tudi sami in s pomočjo iskrenih prijateljev, ki nam brez zadržkov in olepševanja povedo tisto, česar morda ne želimo slišati. Vendar slej ko prej nastopi trenutek, ko potrebujemo pomoč zunanjega in objektivnega strokovnjaka.
Če si torej lahko pomagamo sami, zakaj bi šli na psihoterapijo? Razlogov je več, najbolj očiten pa je, da imamo vsi tako imenovane slepe pege – lastnosti in vedenja, ki jih ne opazimo. Ker na problem pogosto gledamo iz enega in istega zornega kota, t.j. lastnega, nismo niti sposobni pogledati na situacijo iz druge perspektive. Velikokrat ne iščemo vzrokov in rešitev v širši sliki, ampak se osredotočamo izključno na ozko opredeljeno in izolirano problematiko. Kot pravijo, zaradi dreves ne vidimo gozda. Ko prebiramo literaturo, se osredotočamo na tisto, kar že potrjuje naše teze in prepričanja. Za drugačne interpretacije smo večkrat gluhi, kar je zgolj en vidik kognitivne pristranskosti. Tudi naši dobronamerni prijatelji nam veliko več kot moralne in čustvene podpore, ter nasvetov, ne morejo nuditi. Deloma zato, ker z nami ne želijo biti popolnoma iskreni, saj nas ne želijo še dodatno prizadeti. Večkrat kot ne, prijatelji stopijo na našo stran, se strinjajo z nami, vsi skupaj soglasno jadikujemo, kako grozni so vsi tisti, ki nam povzročajo težave. Vendar na koncu vsi skupaj tulimo v isti rog, ki pa ne prinese vedno ne rešitve ne čustvene odrešitve. Kdaj torej po pomoč k psihoterapevtu? Če govorimo o zavestni odločitvi, da bomo spremenili svoje življenje in odpravili pretekle moteče vzorce, je najbolje, da čim prej. Proces bo stekel veliko hitreje, pa tudi marsikateri slepi ulici se bomo izognili, čeprav tudi slepe ulice včasih prinesejo terapevtski spoznavni trenutek “aha”, ko nekaj dojamemo, in pa vpogled v problem, ki ga niti nismo primarno reševali. Poleg tega nam psihoterapevt lahko pomaga videti širšo sliko in ponudi tudi psihoedukacijo – poda nam eno ali več od mogočih interpretacij, zakaj se nam določene stvari dogajajo in kako se povezujejo še z drugimi zadevami, na katere sploh ne bi nikoli pomislili. Poleg tega nas bo psihoterapevt konfrontiral, ko bomo vztrajali pri trdno zasidranih prepričanjih, ki nam grenijo življenje, pa se tega niti ne zavedamo. Kot pri marsičem drugem v življenju se seveda tudi tu pojavi vprašanje, zakaj bi zapravljali denar za psihoterapijo, če lahko ta denar bolje porabimo? Kakršnakoli naložba vase ni nikoli izgubljen denar in psihoterapija nedvomno je naložba vase. Tako kot si privoščimo marsikaj za dušo, bi si morali tudi psihoterapijo. Velikokrat klienti vprašajo, koliko ur je potrebnih za spremembo. Odvisno od posameznika in problemov, s katerimi se srečuje, pa tudi od motivacije za delo. Nekje med 15 in 30 urami bi se že morale kazati konkretne spremembe. Če primerjamo ta strošek s stroški, ki nastajajo, ko se več let ali desetletji borimo s težavami na nezdrav in neučinkovit način, ko zapravljamo za raznorazne proizvode in storitve, ki naj bi nas tolažili in ponudijo zgolj hipen učinek, potem je psihoterapija stroškovno nedvomno bolj učinkovita. Še bolje pa je, če psihoterapija postane del naše osnovne psihohigiene. To ne pomeni, da moramo vsak teden do konca življenja hoditi na terapijo, vendar nikomur od nas ne bi škodilo, če bi se šli vsake toliko pogovoriti o svojih težavah. Pa naj bo to v obliki redne terapije, skupinske terapije, intenzivne vikend ali nekaj tedenske terapije, ali pa samo občasno, kot gremo na primer k frizerju ali kamorkoli, kamor zahajamo po potrebi oziroma navdihu. |
KATARINA K VALENTINI:
''Če želimo spremeniti svet, se moramo pogovoriti o pregovornem slonu v sobi. Zato imam rada ljudi, ki rečejo, kar mislijo, in mislijo, kar izrečejo. Brez nakladanja, laganja in pretvarjanja.'' arhiv
|
RSS Feed
