 Imeti rad samega sebe in vedeti, da si dovolj dober, sta dva koncepta, ki ju je izjemno težko opredeliti — kaj šele uresničiti v praksi. Kljub temu se o obojem zelo pogosto pogovarjamo v terapiji.
Veliko energije, razmisleka in čustvenega dela vlagamo v razumevanje teh pojmov ter v iskanje poti, kako ju resnično živeti. Kako se tega torej lotiti? Prvi korak k ljubezni do sebe: zavedanje Najbolje je začeti s krajšo, približno 15-minutno meditacijo, pri kateri izrazimo namero, da opazimo, česa pri sebi ne maramo. Sedite tako, da vam bo udobno. Večkrat globoko vdihnite in izdihnite. Dovolite mislim, da pridejo in gredo, brez analize ali boja. Opazujte jih in bodite pozorni na občutke v telesu. Povsem mogoče je, da se pojavijo občutki sramu, gnusa ali celo sovraštva do sebe — pogosto brez jasnega razloga. Če ste med tistimi, ki nimajo težav s samopodobo, ta vaja morda ne bo imela enakega učinka. A prav tu, ob neprijetnih občutkih, se za mnoge začne pot do ljubezni do sebe. Pet korakov do boljše samopodobe Korak 1: Kratka meditacija Meditacijo lahko po želji podaljšate. Že samo priznanje, da pri sebi nečesa ne marate, je velik korak naprej. Brez tega je težko doseči pristno samosprejemanje. Korak 2: Soočenje z negativnimi mislimi Postavite se pred ogledalo in zanikajte negativne misli, ki so se pojavile med meditacijo. Če se vam zdi, da ste neumni ali grdi, si zavestno recite, da ste pametni in lepi. Vajo ponavljajte, dokler se besede ne začnejo zdeti vsaj malo resnične. Pomaga lahko tudi preprosta vaja: poglejte se v ogledalo in se rahlo nasmehnite — že majhen premik kotičkov ust ima učinek. Korak 3: Zavestno usmerjanje pozornosti Ko razmišljate o sebi ali se pogledate v ogledalo, poskusite opaziti pozitivne lastnosti — tudi najmanjše. Na primer:
Korak 4: Raziskovanje izvora negativnih misli Ko vam bo lažje prepoznati pozitivne lastnosti, lahko začnete analizirati negativne misli. Vprašajte se: Od kod prihajajo? Kdo jih je prvi izrekel? Pogosto je slaba samopodoba introjekt — ponotranjeno mnenje nekoga drugega. Korak 5: Sprejemanje nepopolnosti Vedite, da ste dovolj dobri, tudi če imate negativne lastnosti. Vsi jih imamo. Pomembno je, da jih prepoznate, omejite njihovo izražanje in hkrati negujete svoje pozitivne plati. Zaključek Sami sebe boste začeli imeti radi takrat, ko boste sprejeli svojo senčno plat. Ko se ne boste več bali, da bodo drugi odkrili vaše napake, bo sram postopoma izgubljal moč. Sprejmite svojo osebnost — celoto. Priznajte si, da imate napakice, tako kot vsi drugi. Če vas nekatere lastnosti motijo, se lahko odločite za spremembo. Sprememba je edina konstanta v življenju. Tudi odnos do sebe se lahko spremeni. Osredotočite se na pozitivno. Zmorete.
0 Comments
 Situacija je preprosta: če menite, da potrebujete pomoč — ali pa zgolj nekoga nevtralnega, s komer bi se lahko pogovorili — je smiselno, da obiščete terapevta. Pri tem ni nič sramotnega.
Pravzaprav ste že z odločitvijo, da presežete sram in razmišljanje v slogu »kaj bodo rekli drugi«, naredili prvi korak k osebni rasti in opolnomočenju. Sram in obisk terapije Težko si je predstavljati, koliko ljudi se še danes spopada s sramom, ko prvič sedejo na terapevtski kavč in začnejo pripovedovati svojo osebno zgodbo. Mnogi menijo, da sta obisk terapevta in prošnja za pomoč:
Zakaj ti občutki hitro izginejo Na srečo ti občutki običajno hitro minejo. Klienti kmalu ugotovijo, da je obisk terapevta skoraj enak kofetkanju s prijateljem — skoraj. Ključna razlika je, da na terapiji:
Prijatelji imajo dobre namene, vendar nas pogosto — povsem nehote — podpirajo pri utapljanju v samopomilovanju. Terapija kot trening za življenje Svojim klientom pogosto povem, da je obisk terapevta primerljiv z obiskom trenerja v fitnesu ali davčnega svetovalca. Bistvo je preprosto: obrnete se na nekoga, ki vam lahko v dani situaciji pomaga. V tem ni nič sramotnega. Ravno nasprotno. Ljudje, ki prosijo za pomoč, so pogumni. Vedo, da je njihovo življenje v njihovih rokah, zato jim ni pretirano mar, kaj si mislijo drugi. Zakaj ljudem na terapiji lahko le ploskamo Ljudje, ki so v terapiji:
Čeprav verjamem, da je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje, verjamem tudi, da je pomembno prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Bi se vam lepše slišalo, če bi rekli, da ste imeli uro coachinga? Ali da ste najeli trenerja, ker se pripravljate na maraton? Vloga terapevta Terapevti smo neke vrste trenerji za življenje. Pomagamo vam krmariti skozi razburkane vode, v katere vas je odneslo življenje. Učimo vas:
Mnoge težave sploh niso tako kompleksne, kot se zdijo — še posebej, ko jih pogledamo z objektivne distance. Ali terapija deluje? Dejstvo je: terapija deluje. Kateri pristop je najboljši? Vsi priznani in teoretično utemeljeni terapevtski pristopi delujejo — ne enako, a delujejo. Pri izbiri terapevta pa je ključno naslednje:
Uspeh bo vaš. Vse, kar potrebujete, je spreten terapevt, ki vas zna usmerjati na poti do vašega cilja.  Izguba ljubljene osebe, še posebej partnerja, je boleča. Je izkušnja, ki nam spremeni življenje. Verjetno je samo še izguba otroka hujša od izgube partnerja. Čeprav lahko žalujemo za marsičem in marsikom v življenju, nas nič ne prizadane tako globoko kot izguba ljubljenega. Kako naj se soočimo z življenjskim dogodkom, ki nam zamaje tla pod nogami in življenje postavi na glavo? Ali je sploh mogoče preživeti izgubo, zaradi katere nam življenje razpade na prafaktorje? Ali obstaja življenje po smrti? Žal ne obstaja univerzalen odgovor na ta vprašanja.
Številne subjektivne okoliščine lahko pomagajo blažiti bolečino, ki jo povzroči smt partnerja. Ne vem, če pomaga, da veste vnaprej, da bo vaš partner umrl, vendar pa se lahko v tem primeru bolje pripravite na izgubo. Če veste vnaprej, potem imate vsaj priložnost in nekaj časa, da se poslovite, in da se pomirite s situacijo, ki se bo neizogibno pripetila. Čeprav to ne bo bistveno zmanjšalo bolečine. Nepričakovana smrt je lahko veliko bolj šokantna in paralizirajoča, ker vas oropa priložnosti, da se pogovorite, razrešite spore in izrečete besede ''žal mi je'' in ''ljubim te.'' Malenkosti so pomembne v procesu žalovanja. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi se sprli s soprogom, na primer, in bi on odvihral iz hiše, besen na vas, vi enako besni nanj, čez eno uro pa bi prejeli klic, da je umrl v avtomobilski nesreči. S koliko obžalovanja, krivde in sramu bi se soočali, poleg izgube. Starost je morda olajševalna okoliščina, čeprav dvomim, da lahko kdorkoli kar tako mirno sprejme smrt ljubljene osebe. Ja, res je manj obžalovanja, če ste imeli dolgo in srečno skupno življenje, vendar sem prepričana, da bi želeli s svojim partnerjem preživeti vsaj še minutko dlje, opraviti vsaj še en pogovor, se vsaj še enkrat nasmejati in se vsaj še enkrat objeti. V resnici nas nič ne more pripraviti na smrt drage osebe. Vsi izkusimo širok nabor čustev, ko pride do smrti. Vsi se soočimo s praznino, ki nastane ob izgubi. Vsi si težko predstavljamo, kako bomo živeli od tistega trenutka dalje. Vsi si včasih želimo, da bi umrli skupaj s partnerjem. Vendar življenje teče dalje. Morda se naše življenje takoj ne premakne naprej, ampak slej ko prej se premakne. V procesu žalovanja nam lahko pomagajo dobra socialna mreža, zanesljivi prijatelji, družina, strokovna psihološka pomoč, telesna dejavnost in meditacija, umetniško izražanje vseh vrst, včasih tudi ležanje v položaju šavasane in strmljenje v strop. Dati si moramo dovolj časa za žalovanje. Povsem ok je, če se nekaj časa vedemo bizarno. Povsem ok je, da jokamo več dni zapored, če nam to dobro dene. Povsem ok je, da počnemo kaj trapastega, če nam to pomaga. Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne pademo v past večnega žalovanja. Pravico imamo, da gremo v življenju naprej, da spoznamo nekoga novega, da začnemo nov odnos ali da si ustvarimo družino. S tem ne zanikamo svojega prejšnjega odnosa, niti s tem ne zmajšujemo pomena ali vrednosti svojih izkušenj s pokojnim partnerjem. S tem, ko gremo v življenju naprej, niti ne izdajamo niti ne varamo pokojnega partnerja. Kajti navsezadnje smo dolžni sami sebi, da izkoristimo svoje življenje v največji možni meri in živimo čim bolje.  Naj takoj na začetku jasno povem, da strogo obsojam vsako nasilje. Nikoli ne bom iskala izgovorov ali opravičil za nekoga, ki je nasilen. Nasilje, naj bo besedno, čustveno ali fizično, je nesprejemljivo. Tu potegnem črto, mejo, ki se je ne sme prečkati. Nikoli!
Zakaj je to tako pomembno? Ker se name obračajo ženske, ki želijo priti v terapijo. Ne zato, da bi spremenile katerega od svojih življenjskih vzorcev, ki jim povzročajo težave, temveč ker si želijo spremeniti svoje vedenje, da bi bili partnerji manj nasilni do njih. In seveda, da bi lažje prenašale nasilje. Hm, kako prosim? Želite, da vam pomagam postati bolj strpne do nasilja in bolj odporne nanj? Pravzaprav želite, da postanem zarotnik nasilneža. Ne, ne in še enkrat ne! Nikoli! Vedno je boleče videti nekoga, ki trpi, in v terapiji je tega veliko. Če je prisotno tudi nasilje, je situacija še toliko težja. To ne pomeni, da terapija ni primerna ali priporočljiva za nekoga, ki doživlja nasilje. Ravno nasprotno. Terapija vam lahko pomaga razumeti, zakaj tako dolgo prenašate nasilje. Terapija vas lahko opolnomoči, da zapustite toksično situacijo. Nemogoče je delati terapijo z nekom, ki živi v toksičnem okolju, ker take osebe okolica ne podpira v njenih prizadevanjih, da postane boljša različica sebe. Dogaja se ravno nasprotno. Okolica oziroma ljudje v vašem življenju ne želijo, da se spremenite, zato da se lahko oni še naprej obnašajo do vas na toksičen način. Če ste v situaciji, ko so ljudje nasilni do vas, vas lahko podprem pri iskanju izhoda iz te situacije. Če pa želite, da vam pomagam spremeniti vaše vedenje, zato da vas bo manj bolelo, ko vas bodo drugi zlorabljali ... no, ja, potem to ni terapija, temveč nudenje potuhe tistemu, ki je do vas nasilen. V tem primeru poiščite drugega terapevta, ki bi bil pripravljen vsak teden poslušati, kako vas nekdo trpinči, vedoč, da ne želite ničesar spremeniti. Mislim, da jih ni prav veliko, ki bi to počeli. Terapija vas lahko okrepi, vas naredi bolj samozavestne in odločene, da nekaj spremenite. Lahko vas opolnomoči. Vendar morate najprej začrtati pot iz toksične situacije in prenehati iskati izgovore za nasilneža. Zaslužite si veliko lepše in boljše življenje!  Odnosi so kompleksni. Razlog za to je povsem enostaven: ljudje smo že po naravi kompleksna bitja in ko se združita dva posameznika, se kompleksnost še poveča. Še posebej, če pristanemo v odnosu z nekom, ki je nekompatibilen z nami oziroma je popolnoma drugačen od nas. Ampak kaj pravzaprav pomeni biti kompatibilen ali nekompatibilen?
V najstniških letih in v dvajsetih letih, celo v zgodnjih tridesetih, svojih odnosov ne analiziramo pretirano. Ko se razidemo, nas to prizadene in potrebujemo nekaj časa, preden nekomu novemu ponudimo priložnost. Razen, če imamo tako imenovan rebound odnos, ko se po hitrem postopku zapletemo z nekom, ki nam pomaga pri prebolevanju prejšnjega odnosa. Biti v odnosu za številne mlade pomeni, da so stalno v fazi, ki ji rečemo faza zaljubljenosti. Takrat se vedemo noro in trapasto, hormoni nam divjajo, in zaradi tega partnerjev ne vidimo takšnih, kot so v resnici. Spregledamo njihove potencialne napakice ter drobne stvari, ki nam sicer gredo rahlo na živce, saj na partnerje projiciramo svojo fantazijo. Partnerje vidimo skozi rožnata očala. Poželenje je tisto, ki nas vodi, in zaradi katerega vidimo sebe in partnerja kot eno. Ko se odnos razvija, fazo zaljubljenosti običajno nadomesti faza ljubezni, v kateri poželenje zamenjata romantična ljubezen in navezanost kot ključni gonilni sili v odnosu. To je tudi trenutek, ko naša začetna fantazija sreča realnost — in pogosto nista usklajeni. Zelo pogosto se zgodi, da odnos razpade, če se ne uspemo prilagoditi novi realnosti odnosa in če ne želimo videti partnerja takšnega, kot je v resnici. To je faza, v kateri navdušenje in vznemirljivost zbledita, njuno mesto pa zasedejo druge, globlje stvari, ki so nam skupne. Zato je pomembno, da smo s partnerjem kompatibilni vsaj na nekaterih ključnih področjih. Skrajno neromantično je, če partnerja izbiramo po seznamu lastnosti, ki jih sproti kljukamo. Vendar, če smo bili v preteklih intimnih odnosih pogosto neuspešni, je morda smiselno razmisliti o lastnostih, ki jih partner mora imeti, preden se zanj odločimo za vse večne čase. Kompatibilnost namreč ne pomeni enakosti, temveč sposobnost sobivanja v razlikah. Gre za to, kako se soočamo s konflikti, kako komuniciramo svoje potrebe in kako varno se ob partnerju počutimo, ko nismo popolni. V zrelih odnosih ni ključno vprašanje, ali se kdaj razhajamo, temveč ali znamo drug drugega slišati, spoštovati in se znova srečati na sredini. Prav tu se pogosto pokaže, ali ima odnos dovolj trdne temelje, da lahko raste tudi takrat, ko ni več lahkoten in brezskrben.  Sedela sem na robu postelje in zrla v svojo podobo v ogledalu. Komaj sem se še prepoznala. Levo oko sem imela podpluto, spodnjo ustnico preklano, razmršeni dolgi svetli lasje so mi viseli ob obrazu, vendar niso uspeli prikriti dogodkov zadnje noči. Ko bi bili zgolj dogodki zadnje noči, pa niso bili. Psihično in fizično nasilje sta me spremljala skoraj vsak dan. Dolga leta sem verjela, da je problem v meni. Prepričal me je, da sem kriva za njegove nasilne izbruhe, ker mu težim, ker sem preveč zahtevna in ker ga ne spoštujem. Po njegovem me je s svojim ravnanjem zgolj poskušal spraviti na pravo pot. Katera naj bi bila ta pot, mi nikoli ni zaupal. Kaznoval me je za vse, kar sem rekla ali storila. Včasih je zadoščal že napačen pogled ali premalo prijazen pozdrav, pa je padalo po meni. Pred petimi leti, ko sva se poročila, se mi ni niti sanjalo, da v sebi skriva toliko sadistične agresije. Navzven je bil namreč najbolj prijazen, zabaven, šarmanten in inteligenten moški. Prvo leto zakona je bilo idilično, nato pa se je vse začelo postopoma spreminjati na slabše, dokler ni postalo neznosno. Nisem razumela, kaj se je zgodilo z ljubečim moškim, s katerim sva se trudila ustvariti družino. Na vsem lepem sem mu postala odveč, kar mi je tudi jasno kazal, ko sva bila sama med štirimi stenami. V družbi je bila situacija povsem drugačna. Tam se je še naprej vedel do mene, kot da sva se ravnokar zaljubila. Nihče ni sumil, kaj se dogaja, ko sva sama. Spomnim se, kdaj je bil prvič nasilen do mene, po nesreči, kot je sam trdil. Vračala sva se s službene zabave, kjer sem se po njegovem mnenju preveč spogledovala z njegovim sodelavcem, ki ga je sovražil. Ko sva šla iz restavracije po stopnicah proti avtu, me je porinil, da sem zgrmela po tleh. V visokih petkah sem se zvrnila, kolikor sem bila dolga in široka, ter z glavo udarila v korito za rože. Videla sem ga, kako me je nekaj sekund privoščljivo gledal z zlobnim nasmeškom na obrazu, preden je stopil do mene in se pretvarjal, da me galantno rešuje pred lastno nerodnostjo. Naslednji incident je bil že manj prikrit izraz nasilja, ko mi je prisolil krepko klofuto, ker sem mu slabo zlikala srajco. Na dan, ko smo pokopali mojega očeta, me je zvečer pretepel, ker je rekel, da v svojem domu ne bo prenašal šibke, cmerave ženske. Bil je užaljen do dna duše, ker se tisti dan nisem posvečala njemu, temvec svojemu žalovanju. Njegovi izbruhi so bili nepredvidljivi. Začela sem se ga bati. Najboljša prijateljica Mija, ki je edina vedela, kaj se mi dogaja, mi je rekla, naj ga prijavim na policijo. Vendar si nisem upala, ker sem se bala, da me bo ubil, če bo izvedel, da sem komurkoli povedala, da me pretepa. Prepričevala sem se, da ima samo slabo obdobje in da ga bo minilo. Poleg tega se mi je po vsakem incidentu opravičil. Verjela sem mu, da mu je iskreno žal in da se ne bo ponovilo. Pa se je, večkrat. Nisem vedela, kaj delam narobe, da tako grdo ravna z mano. Kadar sem mu omenila, da bi morda bilo pametno, da greva narazen, če v njemu zbujam take občutke, je popolnoma ponorel. Groza ga je bilo, da bi mu uničila ugled. Poleg tega mi je dal jasno vedeti, da ne bom dobila niti centa. Krivil me je za vse, kar se je dogajalo v najinem zakonu. Na trenutke nisem vedela, ali mi je bolje, da me pretepe, ali da me žali do onemoglosti. Tudi v tem je bil namreč izjemno spreten. Besedišče, ki ga je uporabljal, je bilo tako bogato, da bi lahko napisal cel slovar psovk in žaljivk. Psihično me je uničeval, vsak dan sproti. Bila sem ničvredna v vseh pogledih. Trudila sem se, da bi mu ugodila, vendar nikoli nič ni bilo dovolj dobro.
Sram me je bilo priznati, kaj se dogaja. Svoje modrice sem opravičevala na tisoč in en način, čeprav sem vedela, da nisem najbolj prepričljiva. Veselila sem se vsake njegove službene poti, ker sem bila vsaj tistih nekaj dni varna. Vendar se nam je zgodila korona in njegove službene poti so odpadle. Prav tako so odpadli sestanki v živo in druženja s prijatelji. Večino časa sva preživela doma, sama. Na začetku niti ni bilo tako hudo. Občutek sem celo imela, da je manj pod stresom in bolj ljubeč do mene kot sicer. Na veliko veselje obeh sem tudi zanosila in komaj sva čakala, da se najina družina poveča. Zdelo se je, da podoživljava prvo leto zakona, ko nama je bilo res lepo. Nato je izgubil službo. Pričel je piti, postal je nesramen, vsak izdatek sem morala upravičevati, na otroka je začel gledati kot na nepotreben strošek. Nisem mogla verjeti, ko mi je rekel, naj splavim. Seveda sem se temu uprla in mu zagrozila, da bom otroka vzgajala z njim ali brez njega. Popadla ga je taka sveta jeza, da me je pretepel do nezavesti. Odpeljal me je na urgenco, vendar ga nisem upala prijaviti policiji. Sicer so prišli po uradni dolžnosti, ker so jih poklicali iz bolnišnice. Zlagala sem se, da me je pred hišo napadel ropar. Zaradi močnih brc v trebuh sem tisti dan izgubila otroka. Svet se mi je podrl. Ko sva se vrnila domov, se je vedel, kot da se ni nič zgodilo. Igral je vlogo zglednega soproga, ki ljubeče skrbi za svojo ponesrečeno soprogo. Ležala sem v postelji in razmišljala o grozljivki, v kateri sem igrala glavno vlogo. Vedela sem, da tako ne bo šlo več naprej. On ni bil več človek, v katerega sem se zaljubila. Na smrt sem se ga bala, vsa ljubezen do njega je izginila. V mene se je naselila praznina, ki jo je dopolnjevala hromeča tesnoba. Mislim, da nisem zares dojela, kako grozno izgledam, dokler na obisk ni prišla Mija. V njenem pogledu sem videla vso zgroženost in šokiranost, ki so jo verjetno občutili tudi drugi, vsakič ko so me videli z modricami. Planila sem v neutolažljiv jok in če nje ne bi bilo tam, bi verjetno vzela stekleničko uspavalnih tablet in jih poplaknila s steklenico šampanjca. To je bila edina rešitev, ki sem jo videla. Mija me je pregovorila, naj ne počnem neumnosti in naj raje naredim načrt, kako ga bom zapustila. Obljubila mi je, da mi bo stala ob strani. Vedela sem, da ima prav. Začela sem brati literaturo na to temo. Na skrivaj sem začela hoditi na terapijo, vse preko Mijinega računalnika in pri njej doma, da me ne bi slučajno zalotil. Pripravila sem si teren, da ga zapustim ob prvi priliki. Obljubila sem si, da odidem, takoj ko bom imela vse pripravljeno za odhod. Posvetovala sem se z odvetnico, ki je že pripravljala ločitvene papirje. Svetovala mi je, naj na policijo prijavim zadnje incidente, da bo vse uradno zabeleženo, četudi ne bom vložila uradne prijave. Svoj načrt sem zaupala samo še mami, ker sem vedela, da me bo podprla. Prihranke, ki sem jih imela, sem prenakazala na njen račun, ker so bila to edina sredstva, nad katerimi on ni imel popolnega nadzora. In zdaj sem tu, že neštetotič pretepena. A tokrat zadnjič! Kovčke imam spakirane. Vzela sem samo svoja oblačila in predmete, ki so mi pri srcu. Vem, da mu ne bom tako zlahka ubežala, vendar vem, da sem storila vse, da zaščitim sebe. Žal sem morala skozi pekel, da sem usvojila ljubezen do sebe. Nikoli več se ne bom zaljubila v nasilnega narcisa. Obljubim!  Prevzemanje odgovornosti je ključno za osebno rast. To je prva stvar, ki jo usvojijo vsi, ki pridejo na terapijo. Kaj pa vi? Ste se že kdaj zalotili, kako potlačujete in zanikate svoje potrebe in želje, ko stremite k temu, da bi ustregli nekomu drugemu? Ste že opazili, kako vaša samopodoba niha in je odvisna od tega, kaj drugi ljudje mislijo o vas?
Bi zase rekli, da ste čustveno samostojni, ali ste čustveno odvisni ustrežljivci? Če to zadnje velja, vam je verjetno poznan občutek groze in strahu ob misli, da vas drugi ne bodo sprejeli ali imeli radi, ko boste pokazali svoj pravi jaz in izrazili svoje mnenje. Pa ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi prevzeli popolno odgovornost za svoje življenje in v celoti stali za svojimi odločitvami, tudi če se stvari ne bi vedno odvile po pričakovanjih? Namreč, prevzemanje odgovornosti za svoje počutje, svoja dejanja, svoja občutja in svoje misli je tisto, kar vodi v opolnomočenje in osebno rast. V nasprotnem primeru hitro prevzamemo vlogo večne žrtve, ki se ji življenje dogaja – z vsem dobrim in še posebej z vsem slabim, kar s seboj prinaša. Dokler smo v vlogi žrtve, smo zaslepljeni in se ukvarjamo izključno s tem, zakaj smo v neljubem položaju in kdo je kriv, da smo se tam znašli. Realne slike situacije niti ne vidimo. Vlogo žrtve igramo na vseh področjih svojega življenja in tako nehote polzimo navzdol po spirali samopomiljevanja in občutka nemoči, dokler ne obsedimo kot kup nesreče in se sprašujemo, če je življenje res samo trpljenje. Ni! Življenje je polno priložnosti, če smo le dovolj pogumni, da jih izkoristimo. Prvi korak na poti k pravemu opolnomočenju je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Kadar smo čustveno odvisni od validacije drugih, kadar je naša lastna vrednost odvisna od mnenja drugih, smo v odvisnih odnosih in sami sebi preprečujemo, da bi zaživeli tako, kot si želimo. Vsi imamo napake, vsem se kdaj kaj zalomi, vse je kdaj strah in sram, vsi kdaj storimo kolosalno neumnost. Vendar to še ne pomeni, da je sveta konec. Če prevzamemo odgovornost zase in svoja ravnanja, lažje prebrodimo težavna obdobja, ker vemo, da če smo se spravili v zagato, se lahko iz zagate tudi izkopljemo. Ko enkrat ozavestimo, da smo mi tisti, ki določamo svoje življenje, nam ni težko zapustiti toksičnega odnosa. Ni nam težko zamenjati službe, ko nas izkoriščajo. Ni nam težko reči ne, ko nečesa ne želimo. Nehamo biti lutka v manipulativnih igrah drugih. V svoje življenje pričnemo privlačiti ljudi, ki so na podobni valovni dolžini kot mi in s katerimi delimo skupne vrednote. Eno samo življenje imamo in zgolj od nas je odvisno, ali ga bomo preživeli skladno s svojimi željami, načeli in vrednotami. Res je, da vsi nimamo enakih izhodišč in da se naše okoliščine razlikujejo. Smo si pa vsi podobni v tem, da želimo živeti lepše in srečno življenje – karkoli to že pomeni za posameznika. V življenju vsem ne moremo biti všeč. Vedno se bo našel kdo, ki bo imel pripombe. Vendar samo mi sami s seboj preživimo 24 ur na dan, zato je pomembno, da smo si všeč. Ko boste prevzeli odgovornost za svoje življenje, boste ugotovili tudi to, kaj je vaše poslanstvo na tem svetu. Takrat boste našli duševni mir in pomirjenost s sabo, kar pa zlasti v današnjem času šteje še največ.  Če ste povezane s toksičnim narcisom, ste verjetno že občutile, da v odnosu nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Morda še ne veste, da ste v odnosu z narcisom, vendar se v njegovi bližini velikokrat ne počutite dobro. Pogosto se začne pojavljati občutek, da je z vami nekaj narobe, in sreča je nekaj, kar se zdi že dolgo nedosegljivo.
Značilnosti narcisa v intimnih odnosih Kako veste, da ste v odnosu z narcisom? Med najbolj značilne lastnosti sodijo:
Zakaj ostajate v toksičnem odnosu Odnosi z narcisom pogosto ostanejo kljub slabim izkušnjam, ker imajo narcisi tudi pozitivne lastnosti: šarm, zapeljivost, duhovitost, inteligenco, pozornost, kadar jim to ustreza. Na začetku vas "nosijo po rokah" in vam dajejo občutek, da ste našle dušo dvojčico. Ti lepi trenutki ustvarjajo iluzijo, ki vas drži v odnosu, tudi ko postane toksičen. Ko ste si zaželele več čustvene intimnosti, se je odnos pogosto poslabšal: prepiri, ignoriranje, napadi na vašo osebnost. Narcis vas začne prepričevati, da ste ničvredne, kar odvzame vaše dostojanstvo in osebno moč. Pot do osvoboditve in opolnomočenja Pot iz odnosa z narcisom obstaja, vendar ni enostavna:
 Vsako delo na sebi se začne individualno. Ko opazimo lastnosti, vedenja ali miselne in čustvene vzorce, ki nas omejujejo ali motijo, se odločimo za spremembo. Danes je na voljo veliko strokovne in popularne literature o osebni rasti, ki lahko pomaga pri začetnih korakih. Marsikatero spremembo lahko dosežemo sami ali s pomočjo iskrenih prijateljev, a pogosto pride trenutek, ko je potrebna pomoč strokovnjaka, kot je psihoterapevt.
Zakaj izbrati psihoterapijo? Mnogi se vprašajo: “Če si lahko pomagamo sami, zakaj potrebujemo psihoterapijo?” Odgovor se skriva v naših slepe pege – vedenjih in lastnostih, ki jih sami ne opazimo. Pogosto na problem gledamo iz vedno istega zornega kota in ne znamo videti širše slike.
Kdaj po pomoč k psihoterapevtu? Najbolje je čim prej, ko se odločimo za spremembo in odpravo motečih vzorcev. Terapevtski proces tako poteka hitreje in se izognemo slepim ulicam. Včasih pa tudi slepe ulice prinesejo pomembne “aha” trenutke, ki poglobijo razumevanje našega vedenja in čustvovanja. Psihoterapevt pomaga:
Veliko ljudi se sprašuje: “Zakaj bi zapravljali denar za psihoterapijo?” Vsaka naložba vase je vredna, psihoterapija pa je naložba v osebno rast in duševno zdravje.
Še bolje je, če psihoterapija postane del naše osnovne psihohigiene. Ni nujno, da hodimo na terapijo vsak teden, lahko pa se občasno pogovorimo o svojih težavah, podobno kot obisk frizerja ali drugih oblik skrbi zase. To lahko vključuje:
|
Katarina K. VALENTINI:''Če želimo spremeniti svet, se moramo pogovoriti o pregovornem slonu v sobi. Zato imam rada ljudi, ki rečejo, kar mislijo, in mislijo, kar izrečejo. Brez nakladanja, laganja in pretvarjanja.'' 
arhiv
December 2025
KATEGORIJE |
