zakaj vam ne uspe najti pravega partnerja?

Odnosi so kompleksni. Razlog za to je povsem enostaven: ljudje smo že po naravi kompleksna bitja in ko se združita dva posameznika, se kompleksnost še poveča. Še posebej, če pristanemo v odnosu z nekom, ki je nekompatibilen z nami oziroma je popolnoma drugačen od nas. Ampak kaj pravzaprav pomeni biti kompatibilen ali nekompatibilen?
​V najstniških letih in v dvajsetih letih, celo v zgodnjih tridesetih, svojih odnosov ne analiziramo pretirano. Ko se razidemo, nas to prizadene in potrebujemo nekaj časa, preden nekomu novemu ponudimo priložnost. Razen, če imamo tako imenovan rebound odnos, ko se po hitrem postopku zapletemo z nekom, ki nam pomaga pri prebolevanju prejšnjega odnosa.
Biti v odnosu za številne mlade pomeni, da so stalno v fazi, ki ji rečemo faza zaljubljenosti. Takrat se vedemo noro in trapasto, hormoni nam divjajo, in zaradi tega partnerjev ne vidimo takšnih, kot so v resnici. Spregledamo njihove potencialne napakice ter drobne stvari, ki nam sicer gredo rahlo na živce, saj na partnerje projiciramo svojo fantazijo. Partnerje vidimo skozi rožnata očala. Poželenje je tisto, ki nas vodi, in zaradi katerega vidimo sebe in partnerja kot eno.
Ko se odnos razvija, fazo zaljubljenosti običajno nadomesti faza ljubezni, v kateri poželenje zamenjata romantična ljubezen in navezanost kot ključni gonilni sili v odnosu. To je tudi trenutek, ko naša začetna fantazija sreča realnost — in pogosto nista usklajeni.
Zelo pogosto se zgodi, da odnos razpade, če se ne uspemo prilagoditi novi realnosti odnosa in če ne želimo videti partnerja takšnega, kot je v resnici. To je faza, v kateri navdušenje in vznemirljivost zbledita, njuno mesto pa zasedejo druge, globlje stvari, ki so nam skupne. Zato je pomembno, da smo s partnerjem kompatibilni vsaj na nekaterih ključnih področjih.
Skrajno neromantično je, če partnerja izbiramo po seznamu lastnosti, ki jih sproti kljukamo. Vendar, če smo bili v preteklih intimnih odnosih pogosto neuspešni, je morda smiselno razmisliti o lastnostih, ki jih partner mora imeti, preden se zanj odločimo za vse večne čase.
Kompatibilnost namreč ne pomeni enakosti, temveč sposobnost sobivanja v razlikah. Gre za to, kako se soo­čamo s konflikti, kako komuniciramo svoje potrebe in kako varno se ob partnerju počutimo, ko nismo popolni. V zrelih odnosih ni ključno vprašanje, ali se kdaj razhajamo, temveč ali znamo drug drugega slišati, spoštovati in se znova srečati na sredini. Prav tu se pogosto pokaže, ali ima odnos dovolj trdne temelje, da lahko raste tudi takrat, ko ni več lahkoten in brezskrben.