NEHAJTE BITI USTREŽLJIVCI

Prevzemanje odgovornosti je ključno za osebno rast. To je prva stvar, ki jo usvojijo vsi, ki pridejo na terapijo. Kaj pa vi? Ste se že kdaj zalotili, kako potlačujete in zanikate svoje potrebe in želje, ko stremite k temu, da bi ustregli nekomu drugemu? Ste že opazili, kako vaša samopodoba niha in je odvisna od tega, kaj drugi ljudje mislijo o vas? Bi zase rekli, da ste čustveno samostojni ali ste čustveno odvisni ustrežljivci? Če to zadnje, potem vam je verjetno poznan občutek groze in strahu ob misli, da vas drugi ne bodo sprejeli ali imeli radi, ko boste pokazali svoj pravi jaz in izrazili svoje mnenje.
Pa ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi prevzeli popolno odgovornost za svoje življenje in v celoti stali za svojimi odločitvami, tudi če se stvari ne bi vedno odvile po pričakovanjih? Namreč, prevzemanje odgovornosti za svoje počutje, svoja dejanja, svoja občutja in svoje misli je tisto, kar vodi v opolnomočenje in osebno rast. V nasprotnem primeru hitro prevzamemo vlogo večne žrtve, ki se ji življenje dogaja – z vsem dobrim in še posebej vsem slabim, kar s seboj prinaša. Dokler smo v vlogi žrtve, smo zaslepljeni in se ukvarjamo izključno s tem, zakaj smo v neljubem položaju in kdo je kriv, da smo se tam znašli. Realne slike situacije, v kateri smo se znašli, niti ne vidimo. Vlogo žrtve potem igramo na vseh področjih svojega življenja in tako nehote polzimo navzdol po spirali samopomiljevanja in občutka nemoči, dokler ne obsedimo kot kup nesreče in se sprašujemo, če je življenje res samo trpljenje. Ni! Življenje je polno priložnosti, če smo le dovolj pogumni, da jih izkoristimo.
Prvi korak na poti k pravemu opolnomočenju je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Kadar smo čustveno odvisni od validacije drugih, kadar je naša lastna vrednost odvisna od mnenja drugih, smo v odvisnih odnosih in sami sebi preprečujemo, da bi zaživeli tako, kot si želimo.
Vsi imamo napake, vsem se kdaj kaj zalomi, vse je kdaj strah in sram, vsi kdaj storimo kolosalno neumnost. Vendar to še ne pomeni, da je sveta konec. Če prevzamemo odgovornost zase in svoja ravnanja, lažje prebrodimo težavna obdobja, ker vemo, da če smo se spravili v zagato, se lahko iz zagate tudi izkopljemo. Če prevzamemo odgovornost, se na svojih napakah učimo in ne iščemo krivca zanje v drugih. Ko enkrat ozavestimo, da smo mi tisti, ki določamo svoje življenje, nam ni težko zapustiti toksičnega odnosa. Ni nam težko zamenjati službe, ko nas izkoriščajo. Ni nam težko reči ne, ko nečesa ne želimo. Nehamo biti lutka v manipulativnih igrah drugih. V svoje življenje pričnemo privlačiti ljudi, ki so na podobni valovni dolžini kot mi, in s katerimo delimo skupne vrednote.
Eno samo življenje imamo in zgolj od nas je odvisno, ali ga bomo preživeli skladno s svojimi željami, načeli in vrednotami. Res je, da vsi nimamo enakih izhodišč in da se naše okoliščine razlikujejo. Smo si pa vsi podobni v tem, da želimo živeti lepo in srečno življenje – karkoli to že pomeni za posameznika. V življenju je pač tako, da vsem ne moremo biti všeč. Vedno se bo našel kdo, ki bo imel pripombe. Vendar samo mi sami s seboj preživimo 24 ur na dan, zato je pomembno, da smo si všeč. Ko boste prevzeli odgovornost za svoje življenje, boste ugotovili tudi to, kaj je vaše poslanstvo na tem svetu. Takrat boste našli duševni mir in pomirjenost s sabo, kar pa zlasti v današnjem času šteje še največ.