PRENEHALA JE BITI ŽRTEV NASILJA

Sedela sem na robu postelje in zrla v svojo podobo v ogledalu. Komaj sem se še prepoznala. Levo oko sem imela podpluto, spodnjo ustnico preklano, razmršeni dolgi svetli lasje so mi viseli ob obrazu, vendar niso uspeli prikriti dogodkov zadnje noči. Ko bi bili zgolj dogodki zadnje noči, pa niso bili. Psihično in fizično nasilje sta me spremljala skoraj vsak dan. Dolga leta sem verjela, da je problem v meni. Prepričal me je, da sem kriva za njegove nasilne izbruhe, ker mu težim, ker sem preveč zahtevna in ker ga ne spoštujem. Po njegovem me je s svojim ravnanjem zgolj poskušal spraviti na pravo pot. Katera naj bi bila ta pot, mi nikoli ni zaupal. Kaznoval me je za vse, kar sem rekla ali storila. Včasih je zadoščal že napačen pogled ali premalo prijazen pozdrav, pa je padalo po meni. Pred petimi leti, ko sva se poročila, se mi ni niti sanjalo, da v sebi skriva toliko sadistične agresije. Navzven je bil namreč najbolj prijazen, zabaven, šarmanten in inteligenten moški. Prvo leto zakona je bilo idilično, nato pa se je vse začelo postopoma spreminjati na slabše, dokler ni postalo neznosno. Nisem razumela, kaj se je zgodilo z ljubečim moškim, s katerim sva se trudila ustvariti družino. Na vsem lepem sem mu postala odveč, kar mi je tudi jasno kazal, ko sva bila sama med štirimi stenami. V družbi je bila situacija povsem drugačna. Tam se je še naprej vedel do mene, kot da sva se ravnokar zaljubila. Nihče ni sumil, kaj se dogaja, ko sva sama. Spomnim se, kdaj je bil prvič nasilen do mene, po nesreči, kot je sam trdil. Vračala sva se s službene zabave, kjer sem se po njegovem mnenju preveč spogledovala z njegovim sodelavcem, ki ga je sovražil. Ko sva šla iz restavracije po stopnicah proti avtu, me je porinil, da sem zgrmela po tleh. V visokih petkah sem se zvrnila, kolikor sem bila dolga in široka, ter z glavo udarila v korito za rože. Videla sem ga, kako me je nekaj sekund privoščljivo gledal z zlobnim nasmeškom na obrazu, preden je stopil do mene in se pretvarjal, da me galantno rešuje pred lastno nerodnostjo. Naslednji incident je bil že manj prikrit izraz nasilja, ko mi je prisolil krepko klofuto, ker sem mu slabo zlikala srajco. Na dan, ko smo pokopali mojega očeta, me je zvečer pretepel, ker je rekel, da v svojem domu ne bo prenašal šibke, cmerave ženske. Bil je užaljen do dna duše, ker se tisti dan nisem posvečala njemu, temvec svojemu žalovanju. Njegovi izbruhi so bili nepredvidljivi. Začela sem se ga bati. Najboljša prijateljica Mija, ki je edina vedela, kaj se mi dogaja, mi je rekla, naj ga prijavim na policijo. Vendar si nisem upala, ker sem se bala, da me bo ubil, če bo izvedel, da sem komurkoli povedala, da me pretepa. Prepričevala sem se, da ima samo slabo obdobje in da ga bo minilo. Poleg tega se mi je po vsakem incidentu opravičil. Verjela sem mu, da mu je iskreno žal in da se ne bo ponovilo. Pa se je, večkrat. Nisem vedela, kaj delam narobe, da tako grdo ravna z mano. Kadar sem mu omenila, da bi morda bilo pametno, da greva narazen, če v njemu zbujam take občutke, je popolnoma ponorel. Groza ga je bilo, da bi mu uničila ugled. Poleg tega mi je dal jasno vedeti, da ne bom dobila niti centa. Krivil me je za vse, kar se je dogajalo v najinem zakonu. Na trenutke nisem vedela, ali mi je bolje, da me pretepe, ali da me žali do onemoglosti. Tudi v tem je bil namreč izjemno spreten. Besedišče, ki ga je uporabljal, je bilo tako bogato, da bi lahko napisal cel slovar psovk in žaljivk. Psihično me je uničeval, vsak dan sproti. Bila sem ničvredna v vseh pogledih. Trudila sem se, da bi mu ugodila, vendar nikoli nič ni bilo dovolj dobro.
Sram me je bilo priznati, kaj se dogaja. Svoje modrice sem opravičevala na tisoč in en način, čeprav sem vedela, da nisem najbolj prepričljiva. Veselila sem se vsake njegove službene poti, ker sem bila vsaj tistih nekaj dni varna. Vendar se nam je zgodila korona in njegove službene poti so odpadle. Prav tako so odpadli sestanki v živo in druženja s prijatelji. Večino časa sva preživela doma, sama. Na začetku niti ni bilo tako hudo. Občutek sem celo imela, da je manj pod stresom in bolj ljubeč do mene kot sicer. Na veliko veselje obeh sem tudi zanosila in komaj sva čakala, da se najina družina poveča. Zdelo se je, da podoživljava prvo leto zakona, ko nama je bilo res lepo. Nato je izgubil službo. Pričel je piti, postal je nesramen, vsak izdatek sem morala upravičevati, na otroka je začel gledati kot na nepotreben strošek. Nisem mogla verjeti, ko mi je rekel, naj splavim. Seveda sem se temu uprla in mu zagrozila, da bom otroka vzgajala z njim ali brez njega. Popadla ga je taka sveta jeza, da me je pretepel do nezavesti. Odpeljal me je na urgenco, vendar ga nisem upala prijaviti policiji. Sicer so prišli po uradni dolžnosti, ker so jih poklicali iz bolnišnice. Zlagala sem se, da me je pred hišo napadel ropar. Zaradi močnih brc v trebuh sem tisti dan izgubila otroka. Svet se mi je podrl. Ko sva se vrnila domov, se je vedel, kot da se ni nič zgodilo. Igral je vlogo zglednega soproga, ki ljubeče skrbi za svojo ponesrečeno soprogo. Ležala sem v postelji in razmišljala o grozljivki, v kateri sem igrala glavno vlogo. Vedela sem, da tako ne bo šlo več naprej. On ni bil več človek, v katerega sem se zaljubila. Na smrt sem se ga bala, vsa ljubezen do njega je izginila. V mene se je naselila praznina, ki jo je dopolnjevala hromeča tesnoba. Mislim, da nisem zares dojela, kako grozno izgledam, dokler na obisk ni prišla Mija. V njenem pogledu sem videla vso zgroženost in šokiranost, ki so jo verjetno občutili tudi drugi, vsakič ko so me videli z modricami. Planila sem v neutolažljiv jok in če nje ne bi bilo tam, bi verjetno vzela stekleničko uspavalnih tablet in jih poplaknila s steklenico šampanjca. To je bila edina rešitev, ki sem jo videla. Mija me je pregovorila, naj ne počnem neumnosti in naj raje naredim načrt, kako ga bom zapustila. Obljubila mi je, da mi bo stala ob strani. Vedela sem, da ima prav. Začela sem brati literaturo na to temo. Na skrivaj sem začela hoditi na terapijo, vse preko Mijinega računalnika in pri njej doma, da me ne bi slučajno zalotil. Pripravila sem si teren, da ga zapustim ob prvi priliki. Obljubila sem si, da odidem, takoj ko bom imela vse pripravljeno za odhod. Posvetovala sem se z odvetnico, ki je že pripravljala ločitvene papirje. Svetovala mi je, naj na policijo prijavim zadnje incidente, da bo vse uradno zabeleženo, četudi ne bom vložila uradne prijave. Svoj načrt sem zaupala samo še mami, ker sem vedela, da me bo podprla. Prihranke, ki sem jih imela, sem prenakazala na njen račun, ker so bila to edina sredstva, nad katerimi on ni imel popolnega nadzora. In zdaj sem tu, že neštetotič pretepena. A tokrat zadnjič! Kovčke imam spakirane. Vzela sem samo svoja oblačila in predmete, ki so mi pri srcu. Vem, da mu ne bom tako zlahka ubežala, vendar vem, da sem storila vse, da zaščitim sebe. Žal sem morala skozi pekel, da sem usvojila ljubezen do sebe. Nikoli več se ne bom zaljubila v nasilnega narcisa. Obljubim!