Kako se soočiti s smrtjo partnerja?

Izguba ljubljene osebe, še posebej partnerja, je boleča. Je izkušnja, ki nam spremeni življenje. Verjetno je samo še izguba otroka hujša od izgube partnerja. Čeprav lahko žalujemo za marsičem in marsikom v življenju, nas nič ne prizadane tako globoko kot izguba ljubljenega. Kako naj se soočimo z življenjskim dogodkom, ki nam zamaje tla pod nogami in življenje postavi na glavo? Ali je sploh mogoče preživeti izgubo, zaradi katere nam življenje razpade na prafaktorje? Ali obstaja življenje po smrti? Žal ne obstaja univerzalen odgovor na ta vprašanja.
Številne subjektivne okoliščine lahko pomagajo blažiti bolečino, ki jo povzroči smt partnerja. Ne vem, če pomaga, da veste vnaprej, da bo vaš partner umrl, vendar pa se lahko v tem primeru bolje pripravite na izgubo. Če veste vnaprej, potem imate vsaj priložnost in nekaj časa, da se poslovite, in da se pomirite s situacijo, ki se bo neizogibno pripetila. Čeprav to ne bo bistveno zmanjšalo bolečine. Nepričakovana smrt je lahko veliko bolj šokantna in paralizirajoča, ker vas oropa priložnosti, da se pogovorite, razrešite spore in izrečete besede ''žal mi je'' in ''ljubim te.'' Malenkosti so pomembne v procesu žalovanja.
Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi se sprli s soprogom, na primer, in bi on odvihral iz hiše, besen na vas, vi enako besni nanj, čez eno uro pa bi prejeli klic, da je umrl v avtomobilski nesreči. S koliko obžalovanja, krivde in sramu bi se soočali, poleg izgube.
Starost je morda olajševalna okoliščina, čeprav dvomim, da lahko kdorkoli kar tako mirno sprejme smrt ljubljene osebe. Ja, res je manj obžalovanja, če ste imeli dolgo in srečno skupno življenje, vendar sem prepričana, da bi želeli s svojim partnerjem preživeti vsaj še minutko dlje, opraviti vsaj še en pogovor, se vsaj še enkrat nasmejati in se vsaj še enkrat objeti.
V resnici nas nič ne more pripraviti na smrt drage osebe. Vsi izkusimo širok nabor čustev, ko pride do smrti. Vsi se soočimo s praznino, ki nastane ob izgubi. Vsi si težko predstavljamo, kako bomo živeli od tistega trenutka dalje. Vsi si včasih želimo, da bi umrli skupaj s partnerjem.
Vendar življenje teče dalje. Morda se naše življenje takoj ne premakne naprej, ampak slej ko prej se premakne. V procesu žalovanja nam lahko pomagajo dobra socialna mreža, zanesljivi prijatelji, družina, strokovna psihološka pomoč, telesna dejavnost in meditacija, umetniško izražanje vseh vrst, včasih tudi ležanje v položaju šavasane in strmljenje v strop. Dati si moramo dovolj časa za žalovanje. Povsem ok je, če se nekaj časa vedemo bizarno. Povsem ok je, da jokamo več dni zapored, če nam to dobro dene. Povsem ok je, da počnemo kaj trapastega, če nam to pomaga.
Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne pademo v past večnega žalovanja. Pravico imamo, da gremo v življenju naprej, da spoznamo nekoga novega, da začnemo nov odnos ali da si ustvarimo družino. S tem ne zanikamo svojega prejšnjega odnosa, niti s tem ne zmajšujemo pomena ali vrednosti svojih izkušenj s pokojnim partnerjem. S tem, ko gremo v življenju naprej, niti ne izdajamo niti ne varamo pokojnega partnerja. Kajti navsezadnje smo dolžni sami sebi, da izkoristimo svoje življenje v največji možni meri in živimo čim bolje.