Izpustite in pustite pri miru. Pospravite navlako. Začnite znova.

Kako dolgo se že borite z isto situacijo? Rešujete iste probleme? Se soočate z istimi dilemami? In – kako daleč ste prišli s svojim početjem?
​Ko smo v procesu oklepanja nečesa, ne glede na to, kako nezdravo je to za nas, dobimo tako imenovani tunelski vid. Vidimo samo tisto, kar hočemo videti. Osredotočimo se na ozko perspektivo in nočemo (ali ne zmoremo) videti širše slike. To nas potegne v spiralo negativnih čustev, samoizpolnjujočih se prerokb in slepih ulic. Vse skupaj je izčrpavajoče in ne pelje nikamor.
Pa nimam v mislih zgolj odnosov, čeprav nam najpogosteje in najbolj katastrofalno spodleti prav v medosebnih odnosih – vključno v odnosu s samim seboj. Govorim o široki paleti področij, kjer stvari preprosto ne želimo spustiti. Oklepamo se jih na vse pretege, pogosto iz zmotnega prepričanja, da se bo – če se bomo dovolj dolgo, intenzivno in predano trudili – vse uredilo in razrešilo.
Včasih se to res zgodi. Pa naj gre za odnose, kariero, hobije ali kaj drugega. A pridejo tudi trenutki, ko si moramo priznati, da nam je spodletelo, in se premakniti naprej, namesto da se vrtimo v krogu. Takšne situacije pogosto spominjajo na toksičen, soodvisen odnos, iz katerega napol odhajamo, napol pa ga skušamo ohranjati pri življenju. Vse skupaj je utrujajoče, frustrirajoče in – če smo iskreni – nesmiselno.
Naučiti se moramo, kako stvari izpustiti in jih pustiti pri miru. Včasih nekaj preprosto ni usojeno, in s tem ni nič narobe. Marsikdo verjame, da opuščanje pomeni poraz. V resnici pa velja ravno nasprotno. Ko prepoznamo, da je čas, da nekaj spustimo, in to tudi sprejmemo, s tem pokažemo zrelost. To je jasen znak osebne rasti – trenutek, ko se ne trudimo več nikomur ničesar dokazovati. Niti sebi.
Ko sprostimo zakrčenost, ki nastane ob pretiranem oklepanju, se nam sprosti ogromno energije. To energijo lahko usmerimo v ljudi in dejavnosti, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo, namesto da nas izčrpavajo. Ko se poslovimo od vsega, kar za nas ne deluje več, ustvarimo prostor za nove izkušnje.
Zato poskusimo spustiti – zares spustiti – vsaj en problem ali osebo, ki v naše življenje vnaša žalost. Dajmo življenju priložnost. Odprimo se novim možnostim in priložnostim. V življenju je še ogromno lepega in zanimivega, česar sploh ne opazimo, ker smo ujeti v reševanje »tistega problema«.
Življenje nam lahko ponudi marsikaj, vendar nam ne ponuja neomejenega časa. Zato prenehajmo tratiti čas in začnimo početi tisto, kar nas razveseljuje. Dovolj je bilo reševanja nerešljivih problemov. Nobene sramote ni v tem, da priznamo neuspeh in krenemo dalje. Lekcijo smo usvojili.
Čas je, da pospravimo tudi navlako v čustvenem življenju. Če nam to sprva ne gre najbolje od rok, lahko začnemo čisto konkretno – z navlako v omarah in predalih. Dajmo življenju kisik, ki ga potrebuje. Prenehajmo preigravati preteklost, premaknimo se naprej in si ustvarimo boljšo prihodnost.