Ni res, da partnerska terapija na splošno ne deluje. Ravno nasprotno. Opažam pa, da je kar nekaj razlik med klienti, ki pridejo na individualno terapijo in tistimi, ki pridejo na partnersko terapijo. Ne gre za razlike v osebnostnih lastnostih klientov, temveč v samem pristopu do terapije. Ravno ta je odločilnega pomena, da je uspešnost pri individualnih terapijah večja kot pri partnerski terapiji. Kateri so torej dejavniki, ki negativno vplivajo na izid partnerske terapije?
1. Pari večinoma prepozno pridejo na terapijo. Največkrat se zgodi, da poiščejo terapevtsko pomoč, ko je odnos že zelo skrhan in si želijo samo, da jim terapevt reče, naj gredo narazen. Terapevt ne more in ne sme sprejemati odločitev namesto para. Lahko pa jima pomaga ugotoviti, ali je odnos še vredno in smiselno reševati ali ne. V najslabšem primeru terapevt lahko pomaga, da se odnos zaključi na civiliziran način, brez pretirane jeze, zamere, zagrenjenosti in maščevalnosti.
2. Terapevta izbere en v paru, namesto oba skupaj. Kadar samo en partner izbira terapevta, se neizogibno pojavi občutek pri drugem partnerju, da je terapevt na strani tistega, ki ga je poklical in se dogovoril za terapijo. Velja seveda tudi obratno. Kdor izbere terapevta, pričakuje, da bo terapevt bolj razumevajoč do njegovega videnja problematike, ker je prvi predstavil svojo zgodbo. Pogosto se tudi zgodi, da ženske računajo na to, da bo terapevtka na njihovi strani, moški pa, da bo terapevt na njihovi strani. Neke vrste solidarnost, ki temelji na spolu.
3. Pričakovanje, da bo terapevt lastnoročno razrešil vse probleme. Pari zelo radi prelagajo odgovornost za odnos na terapevta. Nekako v slogu, ''Tu sva, izbrala sva vas, vi ste strokovnjak, rešite zadeve.'' Če pa v resnici ne želijo rešiti odnosa, od terapevta pričakujejo, da bo odnos zaključil namesto njiju. Terapija žal ne deluje na takšen način. Pomemben vidik terapije je, da pari začnejo prepoznavati svoje vzorce, ki negativno vplivajo na odnos, ter se naučijo skupaj reševati probleme.
4. Zahteva, da terapevt spremeni partnerja. Ničkolikokrat se zgodi, da pride par na terapijo, in eden zahteva, da terapevt izvaja terapijo na drugem partnerju. Torej prideta eden kot opazovalec terapije, ki bo tudi aktivno prispeval k reševanju težav, ki jih povzroča drugi partner; in drugi kot terapiranec, ki naj bi se po nareku partnerja in ob intervencah terapevta tudi spreminjal. Sem že delala s pari, kjer je eden zapustil terapijo, rekoč: ''Tu ga imate, pa ga porihtajte. Če lahko kako prispevam s svojim videnjem, pa tudi lahko kdaj pridem naokoli.'' Ponovno, partnerske terapije se ne dela samo z enim partnerjem, niti se na partnerski terapiji ne spreminja vzorcev zgolj enega partnerja.
5. Prehitro končanje terapije. Največkrat prehitro zaključijo terapijo tisti pari, ki pridejo do terapevta predvsem z željo, da jim nekdo, ki se spozna na zadeve, pove, da je res bolje, da gresta narazen. Čimprej, če se le da. Terapija je proces, ki včasih traja dolgo časa. Nikakor pa ni smiselno pričakovati, da se bodo težave, ki so se kopičile več let ali celo desetletij, razrešile z desetimi obiski pri terapevtu. Če imate občutek, da terapija ne napreduje, zamenjajte terapevta. Morda je problem izključno v slabi terapevtski aliansi.
Partnerska terapija je najbolj uspešna, če partnerja pravočasno prideta na terapijo, še preden je odnos tako skrhan, da ni več pomoči. Prav tako je pomembno, da se oba zavedata svoje odgovornosti za težave v odnosu in sta pripravljena na tem delati. Na terapiji se morata spreminjati vsak posamično in skupaj kot par. Če imate terapevta, s katerim se ujamete, mu zaupate, in se z njim lahko sproščeno pogovarjate tudi o najbolj neprijetnih temah, potem ni razloga, da terapija ne bi uspela.

Romantično pojmovanje partnerskega odnosa je, da partnerja drug drugega dopolnjujeta, izpolnjujeta in osrečujeta. Marsikdo v ljubezni išče svojo boljšo polovico, ki naj bi osmislila njegovo življenje. Res je, da se pogosto zaljubimo v nekoga, s katerim se ujemamo na tak ali drugačen način. Velikokrat imajo partnerji lastnosti, znanja in spretnosti, ki jih sami nimamo, pa bi si jih želeli imeti ali jih občudujemo. Najpogosteje se sicer odločimo za določeno osebo, ker imamo z njo nekaj skupnega - temeljne vrednote, načela, skupne hobije, želje ali življenjske cilje. Nastane pa problem, ko začnemo od partnerja odkrito ali nezavedno pričakovati, da nam bo s svojimi lastnostmi in prisotnostjo izpolnil življenje, ga osmislil ali nas osrečil.
Iskanje izpolnitve in sreče v nekom drugem je beg pred odgovornostjo za svoje življenje in počutje. Pretirano zanašanje na partnerja pri ustvarjanju srečnega življenja pa slej ko prej vodi v razočaranje, napetosti in prepire v odnosu ter razpad odnosa. Kolikokrat ste že partnerja obtožili, da je kriv, da se slabo počutite? Morda je bil partner res vzrok za vašo jezo, morda pa samo ni izpolnil vaših pričakovanj in ste zato zoprni. V vsakem primeru velja, da ste sami odgovorni za to, kako dolgo boste jezni ali zoprni ter komu oziroma čemu boste dovolili, da vas spravi v tako stanje. Zato je pomembno, da v partnerske odnose vstopamo kot celovita oseba, brez manjkajočih delčkov, ki naj bi nam jih zapolnil nekdo drug, in brez starih ran, v katere bi nas kdorkoli lahko drezal. Ne pravijo zaman, da moramo najprej biti srečni in zadovoljni sami s seboj, da moramo pospraviti svojo čustveno prtljago, preden v svoje življenje povabimo nekoga drugega ali se sami pridružimo nekomu drugemu na njegovi življenjski poti. Pogosto se namreč zgodi, da se na prvi pogled v nekoga zaljubimo zaradi svojih projekcij, iluzij o tej osebi in, predvsem, zaradi nezavednega življenjskega skripta. Skript zajema vsa naša prepričanja o sebi, drugih, svetu in življenju na splošno. V skriptu so zapisane tudi vse naše otroške odločitve, potlačene potrebe in želje. Velikokrat nas na nezavedni ravni privlačijo osebe, ki nam potrjujejo skriptna prepričanja in odločitve. Zato se nam zdijo tako domači in poznani, življenje z njimi pa nam daje stabilnost, predvidljivost, konstantnost in identiteto, ker vemo, kdo smo oziroma kakšna je naša vloga v tem odnosu, pa tudi, kakšno bo večinoma sosledje dogodkov, zlasti po prepirih. Koliko ljudi je že reklo, da so v partnerju našli svoj dom, čez čas pa ugotovili, da je enak kot njihova mama ali oče, ter v njih zbuja enake negativne občutke. S takim partnerjem potem nezavedno poskušamo razrešiti svoje drame iz preteklosti, ki pa s partnerjem nimajo ničesar skupnega.
Kakšen je torej recept za srečno partnersko življenje? V prvi vrsti moramo biti srečni in izpolnjeni tudi takrat, ko smo samski oziroma sami s seboj. Dober preizkus tega je že, če gremo sami za en teden na počitnice. Pomembno je tudi, da od partnerjev nimamo previsokih in nerealnih pričakovanj. Ko pa imamo določena pričakovanja, ne smemo zahtevati, da se izpolnijo samo na en način - tak, ki je nam po godu. Ključnega pomena za dober partnerski odnos so ljubezen, spoštovanje, razumevanje drug drugega, ter seveda skupne vrednote, načela in osnovni življenjski cilji.

V zadnjih letih sem se soočila z izgubami v osebnem življenju, ki jih nisem pričakovala. Več bližnjih, prijateljev in kolegov - ljudi, ki sem jih občudovala, se z njimi smejala in se zanašala na njih - je umrlo zaradi raka. Vsak je za seboj pustil oglušujočo tišino. Nedavno so se moje poti razšle tudi s par prijatelji, ki so odkorakali brez pojasnila. Prijateljstva, ki so bila včasih kot dom, so se prekinila brez zaključka, zgolj z odprtimi vprašanji.
Te izgube so me na trenutke močno zbegale - kot bi nekdo počasi razstavljal meni poznan mozaik, dokler mi ni postal popolnoma tuj. Vem, da nisem edina s takšnimi izkušnjami. Številni med nami, v različnih življenjskih obdobjih, se slej ko prej soočimo s spremembami v svojem socialnem krogu. Do njih lahko pride zaradi smrti, razpada povezanosti ali čustvene odtujenosti. Ne glede na vzrok, pa so posledice enake: ljudi, na katere smo se zanašali, na vsem lepem ni več.
O žalovanju pogosto razmišljamo v povezavi s smrtjo, vendar ima žalovanje več oblik. Lahko se pojavi skozi daljše obdobje tišine, ko prijatelji izginejo brez pojasnila. Lahko se pojavi v nerealni tišini, ki nastane, ko živahnega kolega ni več in ne odgovarja na naša sporočila. Posebna oblika bolečine nastane, ko izgubimo ljudi, ki so nas nekako pomagali ukoreniniti v našo zgodbo.
Ko nekdo umre, žalujemo za njim in za delom sebe, ki smo ga živeli v njegovi bližini. Ko se nepričakovano konča prijateljski odnos, žalujemo brez zaključka, kar je lahko še posebej begajoče. Takrat se sprašujemo, analiziramo, lovimo bilke, za katere bi se prijeli - pa se pogosto nobena ne pojavi.
Nimamo priročnika, kako ravnati, ko ni več ljudi, ki so sooblikovali naše življenje. Pa vendarle je to povsem človeška izkušnja. Številni klienti pridejo na terapijo, ker imajo tovrstne čustvene rane - včasih jih je sram, ker jih izguba še vedno tako boli, včasih so zmedeni, ker se počutijo tako zelo sami, tudi ko so v sobi polni ljudi.
Vsaka izguba spremeni naš pogled nase in na svet. Prisili nas, da stvari na novo ovrednostimo in razmislimo: o tem, kdo smo, zdaj, ko pomembne osebe ni več v našem življenju; o tem, kaj storiti s skupnimi spomini, navadami ter pogovori, ki jih nikoli nismo dokončali.
Ta vprašanja ne terjajo hitrih odgovorov. Terjajo prostor. Nežnost. Čas. Včasih niti ne potrebujejo dokočnega odgovora, kajti vsak zaključek še ni nujno dokončen.
V življenju se naše poti razidejo iz različnih razlogov. Nekatere od teh ločitev so dokončne. Druge niso. Življenje najde pot, kako spet združiti ljudi, na nepričakovan način, včasih celo po več letih od zadnjega slovesa. Morda se spremeni oblika povezave, vsebina pa ostane.
Res je tudi, da nekateri ljudje pridejo v naša življenja s posebnim razlogom. Ali pa mi v njihova. Lahko nas nekaj naučijo, nam pomagajo rasti, z nami delijo del poti. Ko se ta namen izpolni, lahko vez med nami razpade po naravni poti. Pa to ne pomeni, da je bila naša vez zgolj površinska. Pomeni zgolj to, da je bila izpolnjena. Tovrstni odnosi lahko pustijo globok pečat, tudi če niso z nami skozi vsa življenjska poglavja.
Spustiti nekoga zato ne pomeni vedno, da bomo na nekoga pozabili ali z njim pretrgali vezi. Včasih je to spuščanje povezano s počastitvijo tistega, kar je bilo, in z ustvarjanjem prostora za vse tisto, kar šele pride.
Skozi svoje procese žalovanja sem ugotovila, da naša zmožnost ljubiti in se povezovati ne izgine skupaj z izgubo. Lahko se začasno umakne. Lahko se čuti bolj boleče. Lahko je nekoliko bolj otopela. Vendar ostane, medtem ko tiho čaka na to, da naredimo prostor za nekaj ali nekoga novega. Ne gre za to, da bi nadomestili tisto, kar smo izgubili. Tega nič ne more nadomestiti. Lahko pa naredimo prostor za nekaj, kar se šele lahko zgodi.
Svet se ne sesuje kar naenkrat. Včasih postopoma ugasne, kar je še težje obrazložiti. V teh trenutkih se je pomembno zavedati, da:
1. Izguba ne pomeni, da je preteklost kaj manj resnična. Prijateljstva, skupna zgodovina, skupni trenutki - njihov pomen ostane. Ne potrebujemo stalnega stika, da validiramo njihov pomen.
2. Zaključka včasih ni. Včasih moramo sami zaključiti stvari. To je pravzaprav nekaj, kar nam pomaga pri prebolevanju, ne pa predaja.
3. Žalujemo lahko tudi za ljudmi, ki so še vedno živi. Ko nekoga spustimo iz svojega življenja, moramo tudi to odžalovati.
4. Vse poti se ne razidejo za vedno. Nekateri ljudje se vrnejo v naša življenja. Nekateri ostanejo del našega internega doživljanja in sooblikujejo naše življenje, tudi ko jih ni več.
5. Naša zmožnost povezovanja se ne zmanjša. Žalovanje poglablja našo zmožnost za empatijo in prisotnost, bolj kot karkoli drugega.
Če ste se znašli v tistem votlem prostoru, kjer imate občutek, da vsi izginevajo, vedite, da niste zlomljeni. Nise nevredni ljubezni ali neljubljeni. Doživljate pa boleč, a vendar zelo človeški, trenutek spremembe. In ta trenutek, ne glede, kako boleč je, ni nujno konec vaše zgodbe. Lahko je zgolj prelomnica, ko se nekaj novega, še ne videnega, šele začenja oblikovati.

Čisto preveč ljudi po nepotrebnem izgublja živce zaradi težav in konfliktov ter malenkosti, ki v resnici niso pomembni. Trpijo zaradi tega, ne spijo, čutijo tesnobo ali so depresivni, včasih celo brezupni. Občutek imajo, kot da jim življenje meče polena pod noge, pa ne vedo, zakaj. Počutijo se kot žrtve nekega skritega načrta višje sile, v okviru katerega so vedno poraženci. V resnici pa vsi ti posamezniki potrebujejo zgolj spremembo perspektive.
Problemi so del življenja. Nima smisla, da bi trdili nasprotno ali to dejstvo zanikali. Tako kot sonce ne sije vsak dan, tudi življenje ne more biti rožnato ves čas. Res je, da se za nekatere ljudi zdi, kot da se soočajo z večjim številom težav, vsaj v primerjavi z drugimi. Morda so nekateri res rojeni pod nesrečno zvezdo. Vendar je zelo malo ljudi v položaju, ki je dejansko temačen in neizogiben. Za veliko večino nas velja, da nam gre v življenju precej dobro. Vedno se bodo pojavljale stvari, ki nas bodo ujezile. Ljudje, ki nam bodo šli na živce. Situacije, ki bi se jim najraje izognili. Katastrofe, ki jih definitivno nikoli nismo želeli izkusiti. Marsikaj je mogoče preprečiti in marsičemu se je mogoče izogniti, vendar nas bodo določene situacije, ljudje in problemi spremljali. Spremljali nas bodo tako dolgo, dokler se ne bomo naučili opustiti svoj življenjski skript in se začeli drugače odzivati. Naš prvi odziv je običajno ta, da se pritožujemo, se smilimo sami sebi ali se jezimo. Zakaj, le zakaj se moram jaz ukvarjati s tem? Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Morda zato, da se nekaj naučimo. Ena od večjih življenjskih lekcij je povezana s tem, kako se soočamo z raznoraznimi težavami in katastrofami. Če poenostavimo, kako se lotevamo upravljanja življenja. Zakaj bi tratili čas za pritoževanje in nerviranje, če lahko zgrabimo pregovornega bika za roge in se lotimo reševanja težav?
Ljudje se pogosto sekirajo zaradi strahu. Včasih se bojijo nečesa konkretnega. Včasih se bojijo neznanega. Včasih se bojijo samega strahu. Strah najlažje premagamo, če se z njim soočimo. Večkrat kot ne se naši največji strahovi nikoli ne uresničijo. Če pa že se, so veliko manj grozni, kot smo pričakovali. Večinoma preživimo soočenje s strahom, kar nas nekako osvobodi primeža neke podzavestne sile in nas naredi močnejše.
Zato vas ob zaključku tega leta vabim, da si vzamete čas za premislek in pogled vase. Zazrite se vase in ugasnite zunanji hrup. Razmislite o tem, kaj vas okupira in plaši. Analizirajte probleme, razčlenite jih na posamezne delčke. Oglejte si jih z vidika tretje osebe. Vprašajte se: ''Če bi imel samo še eno leto življenja, bi se sekiral zaradi tega?'' Zelo verjetno ne. Prenehajte tratiti čas, energijo in čustva za stvari, ki si ne zaslužijo niti sekunde vaše pozornosti. Modro izbirajte svoje bitke. Opustite vse, kar vam prinaša negativno energijo. Soočite se s svojimi strahovi. Priznaje poraz, če je treba. Nehajte se oklepati stvari, ki vas vlečejo proti dnu. Zaslužite si biti srečni v življenju, brezskrbni in prosti strahov. Osredotočite se nase, ne ukvarjajte se z drugimi. Ne morete spremeniti mnenja drugih. Ne morete jih prisiliti, da vas imajo radi. Ne morete jim dopovedati, da bodo razumeli. Ne morete jih prepričati. Živite življenje, kot se vam zdi, da je prav, ne kot vam narekujejo drugi. Opustite mentaliteto žrtve, ker to niste. Če ste se spravili v težave, boste našli tudi pot ven.
Vstopite v novo leto brez prtljage. Vi imate to moč, da presekate vezi s starimi travmami in negativnimi ljudmi. Ne pozabite, vi ustvarjate svojo usodo. Zaupajte in verjemite vase.

Kako dolgo se že borite z isto situacijo? Rešujete iste probleme? Se soočate z istimi dilemami? In, kako daleč ste prišli s svojim početjem?
Ko smo v procesu oklepanja nečesa, ne glede na to, kako nezdravo je to za nas, dobimo tako imenovani tunelski vid. Vidimo samo tisto, kar hočemo videti. Osredotočimo se na ozko perspektivo in ne želimo videti širše slike. Potegne nas v spiralo negativnih čustev, samoizpolnjujočih se prerokb in slepih ulic. Vse to je izčrpljajoče in ne pelje nikamor.
Pa nimam v mislih zgolj odnosov, čeprav nam najpogosteje in najbolj katastroflano spodleti ravno v medosebnih odnosih ... vključno v odnosu s sabo. V mislih imam pravzaprav široko paleto področij, kjer enostavno ne želimo stvari spustiti, oklepamo se jih na vse pretege. Verjetno iz zmotnega prepričanja, da če se bomo dovolj dolgo, intenzivno in predano trudili, se bo vse uredilo in razrešilo. Pogosto se to res zgodi, pa naj si gre za odnose, kariero, hobije ali karkoli drugega. Vendar pa vseeno nastopijo trenutki, ko si moramo priznati, da nam je spodletelo, ter se enostavno premakniti naprej, namesto da se vrtimo v krogu. Tovrstna situacija spominja na toksičen, soodvisen odnos, iz katerega se napol trudimo oditi in ga istočasno ohraniti pri življenju. Vse skupaj je utrujajoče, frustrirajoče in nesmiselno.
Naučiti se moramo, kako stvari izpustiti in pustiti pri miru. Včasih nekaj enostavno ni usojeno, in s tem ni nič narobe. Marsikdo verjame, da opuščanje obsesij - žal je to najbolj primerna beseda - pomeni poraz. Čeprav je ravno nasprotno res. Kadar se zavemo, da je čas, da spustimo iz rok, in to sprejmemo, s tem pokažemo svojo zrelost. Pravzaprav je to znak osebne rasti, ker se nič več ne trudimo komurkoli česarkoli dokazati. Niti sebi ne več.
Ko sprostimo svojo zakrčenost, ki nastane ob pretiranem oklepanju traparij, nam ostane ogromno energije, ki jo lahko usmerimo v ljudi in dejavnosti, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo, namesto da nas spravljajo v slabo voljo. Ko se poslovimo od vsega, kar za nase ne deluje več, naredimo prostor za nove izkušnje v življenju.
Tako da, poskusimo spustiti, zares spustiti, vsaj en problem, ali osebo, ki nam v življenje vnaša žalost. Dajmo življenju priložnost. Dajmo se odpreti novim možnostim in priložnostim. V življenju je še toliko lepega in zanimivega, na kar niti pomislili nismo, ker smo bili tako osredotočeni na reševanje ''tistega problema''. Življenje nam lahko ponudi marsikaj, vendar nam ne ponuja neomejeno časa. Zato prenehajmo tratiti čas in začnimo početi, kar nas razveseljuje. Dovolj je bilo reševanja nerešljivih problemov. Nobene sramote ni v tem, da priznamo neuspeh in krenemo dalje. Lekcijo smo usvojili. Čas je, da pospravimo tudi navlako v čustvenem življenju. Če nam to sprva ne gre najbolje od rok, lahko začnemo s pospravljanjem navlake v omarah in predalih. Dajmo življenju kisik, ki ga potrebuje. Prenehajmo preigravati preteklost, premaknimo se naprej, in si ustvarimo boljšo prihodnost.

Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline, kot jo tudi imenujemo, je ena od diagnoz, ob kateri se vsi zdrznejo. Poleg narcistične osebnostne motnje je MOM verjetno tista, ki s seboj prinaša največ predsodkov in nerazumevanja. Osebe, ki imajo MOM, ali pa imajo zgolj mejno osebnostno strukturo, ter njihovi bližnji pogosto doživljajo pekel, ki ga le redkokdo razume. Dokler nisi imel opravka z osebo z MOM, si težko predstavljaš, kako kaotično je življenje z njimi. Med terapevti ti klienti veljajo za najbolj zahtevne in naporne, zato se jim marsikdo izogiba.
Čustveno neuravnovešena osebnostna motnja je dokaj natančen opis čustvovanja oseb z MOM. Vendar se ta čustvena neuravnovešenost, ki mimogrede ne pomeni, da je oseba ''zmešana'', potem odraža tudi v vedenju, kogniciji in interakciji z drugimi osebami. Pri MOM in drugih osebnostnih motnjah velja, da mora biti izpolnjeno določeno število kriterijev, preden se osebo diagnosticira kot osebnostno moteno. Vseeno pa velja, da oseba, ki nima uradne diagnoze, še vedno lahko kaže marsikatero lastnost, ki sodi v opis motnje. Te lastnosti so lahko prav tako moteče in destruktivne, kot če bi oseba imela uradno diagnozo. Za osebe z MOM so med drugim značilni nekontrolirani izbruhi jeze, močna nihanja v čustvovanju, neznosni občutki praznine, konfliktnost, anksioznost, nestabilni medosebni odnosi, samopoškodovalno vedenje, intenziven strah pred zapustitvijo, motnja identitete, samopoškodovalno vedenje.
Kdaj se torej osebi diagnosticira MOM? Po diagnostičnem priročniku DSM-IV mora biti izpolnjenih vsaj pet od devetih kriterijev. Poleg tega se mora biti prisoten ''prežemajoč vzorec nestabilnosti v medosebnih odnosih, samopodobi, čustvovanju, ter poudarjena impulzivnost, ki se je začela v zgodnji odrasli dobi in ki je prisotna v več kontekstih ...
1. mrzlično prizadevanje, da se izognejo realni ali namišljeni zapustitvi;
2. vzorec nestabilnih in intenzivnih medosebnih odnosov, za katere je značilno izmenjevanje med ekstremnim idealiziranjem in razvrednotenjem;
3. motnja identitete, poudarjeno in močno nestabilna samopodoba ali občutek sebe;
4. impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno škodljivi za posameznika (npr. pretirano zapravljanje denarja, spolni odnosi, zloraba substanc, nevarna vožnja, prenajedanje);
5. ponavljajoče se samomorilno vedenje, geste, ali grožnje, ali samopoškodovalno vedenje;
6. čustvena nestabilnost, ki nastane zaradi poudarjenega razpoloženjskega nihanja (npr. intenzivna epizodična disforija, razdražljivost, ali tesnoba, ki običajno trajajo nekaj ur in le redko več kot nekaj dni);
7. kronični občutki praznine;
8. neprimerna, intenzivna jeza ali težave pri nadzorovanju jeze (npr. pogosti čustveni izbruhi, stalna jeza, pogosti pretepi);
9. prehodna, s stresom povezana paranoidna ideacija ali hudi disociativni simptomi.
 
Ključni cilj pri terapiji oseb z MOM je zagotoviti čustveno stabilnost, odpraviti samopoškodovalno vedenje, zmanjšati stisko in vsaj delno zapolniti praznino. Pred tem je skoraj nemogoče delati na vzrokih za nastanek motnje, ker oseba ni dovolj čustveno stabilna za soočanje s travmo ali drugimi dogodki, ki so prispevali k nastanku motnje. Pri osebah, ki živijo z osebo z MOM, pa se terapija osredotoča na postavljanje meja in nudenje psihološke podpore za izstop iz soodvisnega odnosa z osebo z MOM.
Pri osebah z MOM je terapija nedvomno daljša kot pri drugih osebnostnih motnjah. Tudi rezultati se dosegajo bistveno počasneje in v manjšem obsegu kot pri drugih klientih. Vendar to še ni razlog, da osebe z MOM ne bi hodile na terapijo in pri sebi počasi spreminjale vzorcev, ki so izjemo moteči tako za njih kot za njihove družinske člane in prijatelje.

Imeti rad samega sebe in vedeti, da si dovolj dober, sta dva koncepta, ki ju je izjemno težko opredeliti, kaj šele natančno opredeliti. Vendar se o obojem pogosto pogovarjamo v terapiji. Veliko energije, premisleka in truda vlagamo v opredeljevanje teh dveh pojmov ter v njuno uresničevanje v praksi.Kako naj se torej tega lotimo? Najbolje je začeti s krajšo, 15-minutno meditacijo, pri kateri izrazimo namero, da ugotovimo, česa pri sebi res ne maramo.
Torej, sedite tako, da vam bo udobno. Večkrat globoko vdihnite in izdihnite, ter pustite misli, da se pojavijo. Ne poskušajte jih analizirati ali se jih znebiti. Zgolj opazujte jih in bodite pozorni na občutke v telesu. Povsem mogoče je, da boste občutili sram, gnus, celo sovraštvo do sebe, zelo verjetno brez pravega razloga. Če ste ena od tistih oseb, ki imajo sebe rade in ki nimajo težav z negativno lastno podobo, potem ta vaja ne bo imela enakega učinka na vas. Ampak če gremo nazaj na negativna čustva - tu se začne vaša pot odkrivanja ljubezni do sebe. Pojdimo lepo korak za korakom.
Korak številka 1: naredite kratko meditacijo. Lahko jo tudi podaljšate, tako dolgo, kot želite. Že samo priznanje, da nečesa pri sebi ne marate, je velikanski korak naprej. Brez tega je težko priti do ljubezni do sebe.
Korak številka 2: postavite se pred ogledalo in zanikajte vse negativne misli in občutke, ki so se pojavili med meditacijo. Če mislite, da ste neumni in grdi, si recite, da ste pametni in lepi. Nadaljujte z vajo, dokler ne verjamete v to, kar si govorite. Morda vam bo pomagalo, če pred tem naredite še eno vajo - glejte se v ogledalo in se smejte. Ni se vam treba krohotati na ves glas. Zadošča že, če kotičke ust obrnete navzgor.
Korak številka 3: ko boste naslednjič razmišljali o sebi ali zrli vase v ogledalu, naj bodo vaše misli pozitivne. Osredotočite se na svoje moč, vrline in pozitivne lastnosti, ne glede na to, kako nepomembne se vam zdijo. Na primer: ''Danes imam krasno frizuro.'' Ali pa: ''Sem zanesljiv in lojalen prijatelj.'' Lahko tudi: ''To je najboljša kava, kar sem jih kdaj skuhal.'' Vsaka pohvala šteje.
Korak številka 4: ko vam ne bo več težko poudariti svojih pozitivnih lastnosti, lahko začnete analizirati negativne misli, ki se pojavijo. Poskušajte ugotoviti, od kod prihajajo. Bolj konkretno, od koga prihajajo! Zelo verjetno je, da je vaša slaba samopodoba introjekt negativnega mnenja, ki ga ima nekdo drug o vas.
Korak številka 5: vedite, da ste dovolj dobri, tudi če imate določene negativne lastnosti. Vsi jih imamo. Poskušajte omejiti njihovo izražanje in se potrudite, da boste spodbujali svoje pozitivne lastnosti.
Sami sebe boste začeli imeti radi takrat, ko boste sprejeli svojo senčno plat, svojo negativno stran. Ko se boste nehali bati, da bodo drugi odkrili vse vaše negativne lastnosti, boste opustili sram. Sprejmite svojo osebnost, celotno osebnost. Priznajte si, da imate napakice, tako kot vsi drugi. Omejite kolikor se da vse tiste manj prijetne oblike vedenja in obljubite, da jih boste spremenili, če vas motijo. Sprememba je edina konstanta v življenjeu, tako da tudi če trenutno niste zaljubljeni vase, vedite, da se tudi to lahko kmalu spremeni. Osredotočite se na vse pozitivno! Zmorete!

Situacija je taka: če menite, da potrebujete pomoč, ali pa zgolj nekoga nevtralnega, s komer bi se pogovorili, potem je smiselno, da obiščete terapevta. Nič ni sramotnega glede tega. Pravzaprav, ko enkrat presežete sram in razmišljanje v smislu ''le kaj bodo drugi rekli?'', ste že storili prvi korak v smeri osebne rasti in opolnomočenja.
Niti misliti si ne morete, koliko ljudi se v teh časih še vedno spopada s sramom, ko prvič sedejo na kavč in pričnejo pripovedovati svojo osebno zgodbo. Mnogi menijo, da sta obisk terapevta in prošnja za pomoč znak osebnega poraza. Neke vrste šibkost ali značajska slabost. Vse preveč jih skrušeno priznava, da se počutijo kot poraženci, ker niso uspeli sami razrešiti svojih težav.
Na srečo jih tovrstni občutki hitro minejo, saj ugotovijo, da je obisk terapevta skoraj enak kofetkanju s prijateljem. No, ja, skoraj enak. Ključna razlika je, da na terapevtskih srečanjih običajno ne pijemo kave, pa tudi terapevti smo bistveno bolj objektivni kot vaši prijatelji. Vaše zgodbe vidimo z drugega zornega kota. Poleg tega bolje razumemo, na kakšen način ljudje razmišljajo, kako se odzivajo in zakaj počnejo, kar počnejo. Zato lahko lažje ponudimo interpretacijo vedenja in odgovorimo na vaša vztrajna vprašanja ''zakaj, zakaj, zakaj?'' Najboljši prijatelji imajo ponavadi dobre namene in skušajo pomagati po svojih najboljših močeh. Žal nas pogosto tudi podpirajo pri našem utapljanju v samopomilovanju, kako ubogi smo. Svojim klientom velikokrat rečem, da je obisk terapetva identičen obisku trenerja v fitnesu ali pa obisku davčnega svetovalca. Bistvo je, da se obrnete na nekoga, ki vam v dani situaciji lahko pomaga. Pri tem ni absolutno nič sramotnega! Prav nasprotno. Ljudje, ki prosijo za pomoč, so pogumni. Vedo, da je njihovo življenje v njihovih rokah. Zato jim je bolj malo mar, kaj si drugi mislijo ali govorijo. Ljudje, ki so na terapiji, skušajo izboljšati svoje življenje in zato jim lahko samo ploskamo.
Sicer verjamem, da je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje, vendar verjamem tudi, da je treba prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Bi se vam lepše slišalo, če bi rekli, da ste imeli uro coachinga? Ali pa da ste najeli trenerja, ker se pripravljate na maraton?
Terapevti smo neke vrste trenerji. Pomagamo vam krmariti čez razburkane vode, v katere vas je odneslo življenje. Učimo vas, kako odpraviti negativne vzorce, ki vam preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično. Pa tudi, če težave delimo, jih s tem razpolovimo. Nekatere težave sploh niso tako kompleksne, kot mislite, da so. Nekdo, ki je objektiven in ki ni čustveno vpleten, vam pomaga videti situacijo iz druge perspektive.
Dejstvo je, da terapija deluje. Katera terapija in kateri terapevti so najboljši? Vsi priznani in teoretično utemeljeni terapevtski pristopi delujejo. Ne enako učinkovito, vendar vsi delujejo. Glede terapevtov pa takole: izberite nekoga, s katerim boste lahko delilit svoje misli, občutke in skrivnosti. Nekoga, ki mu zaupate in pri katerem imate občutek, da ve, kaj dela. Navsezadnje ste tako ali tako vi tisti, ki morate opraviti največ težkega dela. Uspeh boste dosegli po svoji zaslugi. Vse, kar potrebujete, je spreten terapevt, ki vas bo znal usmerjati na poti do vašega cilja.

Izguba ljubljene osebe, še posebej partnerja, je boleča. Je izkušnja, ki nam spremeni življenje. Verjetno je samo še izguba otroka hujša od izgube partnerja. Čeprav lahko žalujemo za marsičem in marsikom v življenju, nas nič ne prizadane tako globoko kot izguba ljubljenega. Kako naj se soočimo z življenjskim dogodkom, ki nam zamaje tla pod nogami in življenje postavi na glavo? Ali je sploh mogoče preživeti izgubo, zaradi katere nam življenje razpade na prafaktorje? Ali obstaja življenje po smrti? Žal ne obstaja univerzalen odgovor na ta vprašanja.
Številne subjektivne okoliščine lahko pomagajo blažiti bolečino, ki jo povzroči smt partnerja. Ne vem, če pomaga, da veste vnaprej, da bo vaš partner umrl, vendar pa se lahko v tem primeru bolje pripravite na izgubo. Če veste vnaprej, potem imate vsaj priložnost in nekaj časa, da se poslovite, in da se pomirite s situacijo, ki se bo neizogibno pripetila. Čeprav to ne bo bistveno zmanjšalo bolečine. Nepričakovana smrt je lahko veliko bolj šokantna in paralizirajoča, ker vas oropa priložnosti, da se pogovorite, razrešite spore in izrečete besede ''žal mi je'' in ''ljubim te.'' Malenkosti so pomembne v procesu žalovanja.
Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi se sprli s soprogom, na primer, in bi on odvihral iz hiše, besen na vas, vi enako besni nanj, čez eno uro pa bi prejeli klic, da je umrl v avtomobilski nesreči. S koliko obžalovanja, krivde in sramu bi se soočali, poleg izgube.
Starost je morda olajševalna okoliščina, čeprav dvomim, da lahko kdorkoli kar tako mirno sprejme smrt ljubljene osebe. Ja, res je manj obžalovanja, če ste imeli dolgo in srečno skupno življenje, vendar sem prepričana, da bi želeli s svojim partnerjem preživeti vsaj še minutko dlje, opraviti vsaj še en pogovor, se vsaj še enkrat nasmejati in se vsaj še enkrat objeti.
V resnici nas nič ne more pripraviti na smrt drage osebe. Vsi izkusimo širok nabor čustev, ko pride do smrti. Vsi se soočimo s praznino, ki nastane ob izgubi. Vsi si težko predstavljamo, kako bomo živeli od tistega trenutka dalje. Vsi si včasih želimo, da bi umrli skupaj s partnerjem.
Vendar življenje teče dalje. Morda se naše življenje takoj ne premakne naprej, ampak slej ko prej se premakne. V procesu žalovanja nam lahko pomagajo dobra socialna mreža, zanesljivi prijatelji, družina, strokovna psihološka pomoč, telesna dejavnost in meditacija, umetniško izražanje vseh vrst, včasih tudi ležanje v položaju šavasane in strmljenje v strop. Dati si moramo dovolj časa za žalovanje. Povsem ok je, če se nekaj časa vedemo bizarno. Povsem ok je, da jokamo več dni zapored, če nam to dobro dene. Povsem ok je, da počnemo kaj trapastega, če nam to pomaga.
Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne pademo v past večnega žalovanja. Pravico imamo, da gremo v življenju naprej, da spoznamo nekoga novega, da začnemo nov odnos ali da si ustvarimo družino. S tem ne zanikamo svojega prejšnjega odnosa, niti s tem ne zmajšujemo pomena ali vrednosti svojih izkušenj s pokojnim partnerjem. S tem, ko gremo v življenju naprej, niti ne izdajamo niti ne varamo pokojnega partnerja. Kajti navsezadnje smo dolžni sami sebi, da izkoristimo svoje življenje v največji možni meri in živimo čim bolje.