Čisto preveč ljudi po nepotrebnem izgublja živce zaradi težav in konfliktov ter malenkosti, ki v resnici niso pomembni. Trpijo zaradi tega, ne spijo, čutijo tesnobo ali so depresivni, včasih celo brezupni. Občutek imajo, kot da jim življenje meče polena pod noge, pa ne vedo, zakaj. Počutijo se kot žrtve nekega skritega načrta višje sile, v okviru katerega so vedno poraženci. V resnici pa vsi ti posamezniki potrebujejo zgolj spremembo perspektive.
Problemi so del življenja. Nima smisla, da bi trdili nasprotno ali to dejstvo zanikali. Tako kot sonce ne sije vsak dan, tudi življenje ne more biti rožnato ves čas. Res je, da se za nekatere ljudi zdi, kot da se soočajo z večjim številom težav, vsaj v primerjavi z drugimi. Morda so nekateri res rojeni pod nesrečno zvezdo. Vendar je zelo malo ljudi v položaju, ki je dejansko temačen in neizogiben. Za veliko večino nas velja, da nam gre v življenju precej dobro. Vedno se bodo pojavljale stvari, ki nas bodo ujezile. Ljudje, ki nam bodo šli na živce. Situacije, ki bi se jim najraje izognili. Katastrofe, ki jih definitivno nikoli nismo želeli izkusiti. Marsikaj je mogoče preprečiti in marsičemu se je mogoče izogniti, vendar nas bodo določene situacije, ljudje in problemi spremljali. Spremljali nas bodo tako dolgo, dokler se ne bomo naučili opustiti svoj življenjski skript in se začeli drugače odzivati. Naš prvi odziv je običajno ta, da se pritožujemo, se smilimo sami sebi ali se jezimo. Zakaj, le zakaj se moram jaz ukvarjati s tem? Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Morda zato, da se nekaj naučimo. Ena od večjih življenjskih lekcij je povezana s tem, kako se soočamo z raznoraznimi težavami in katastrofami. Če poenostavimo, kako se lotevamo upravljanja življenja. Zakaj bi tratili čas za pritoževanje in nerviranje, če lahko zgrabimo pregovornega bika za roge in se lotimo reševanja težav?
Ljudje se pogosto sekirajo zaradi strahu. Včasih se bojijo nečesa konkretnega. Včasih se bojijo neznanega. Včasih se bojijo samega strahu. Strah najlažje premagamo, če se z njim soočimo. Večkrat kot ne se naši največji strahovi nikoli ne uresničijo. Če pa že se, so veliko manj grozni, kot smo pričakovali. Večinoma preživimo soočenje s strahom, kar nas nekako osvobodi primeža neke podzavestne sile in nas naredi močnejše.
Zato vas ob zaključku tega leta vabim, da si vzamete čas za premislek in pogled vase. Zazrite se vase in ugasnite zunanji hrup. Razmislite o tem, kaj vas okupira in plaši. Analizirajte probleme, razčlenite jih na posamezne delčke. Oglejte si jih z vidika tretje osebe. Vprašajte se: ''Če bi imel samo še eno leto življenja, bi se sekiral zaradi tega?'' Zelo verjetno ne. Prenehajte tratiti čas, energijo in čustva za stvari, ki si ne zaslužijo niti sekunde vaše pozornosti. Modro izbirajte svoje bitke. Opustite vse, kar vam prinaša negativno energijo. Soočite se s svojimi strahovi. Priznaje poraz, če je treba. Nehajte se oklepati stvari, ki vas vlečejo proti dnu. Zaslužite si biti srečni v življenju, brezskrbni in prosti strahov. Osredotočite se nase, ne ukvarjajte se z drugimi. Ne morete spremeniti mnenja drugih. Ne morete jih prisiliti, da vas imajo radi. Ne morete jim dopovedati, da bodo razumeli. Ne morete jih prepričati. Živite življenje, kot se vam zdi, da je prav, ne kot vam narekujejo drugi. Opustite mentaliteto žrtve, ker to niste. Če ste se spravili v težave, boste našli tudi pot ven.
Vstopite v novo leto brez prtljage. Vi imate to moč, da presekate vezi s starimi travmami in negativnimi ljudmi. Ne pozabite, vi ustvarjate svojo usodo. Zaupajte in verjemite vase.

Kako dolgo se že borite z isto situacijo? Rešujete iste probleme? Se soočate z istimi dilemami? In, kako daleč ste prišli s svojim početjem?
Ko smo v procesu oklepanja nečesa, ne glede na to, kako nezdravo je to za nas, dobimo tako imenovani tunelski vid. Vidimo samo tisto, kar hočemo videti. Osredotočimo se na ozko perspektivo in ne želimo videti širše slike. Potegne nas v spiralo negativnih čustev, samoizpolnjujočih se prerokb in slepih ulic. Vse to je izčrpljajoče in ne pelje nikamor.
Pa nimam v mislih zgolj odnosov, čeprav nam najpogosteje in najbolj katastroflano spodleti ravno v medosebnih odnosih ... vključno v odnosu s sabo. V mislih imam pravzaprav široko paleto področij, kjer enostavno ne želimo stvari spustiti, oklepamo se jih na vse pretege. Verjetno iz zmotnega prepričanja, da če se bomo dovolj dolgo, intenzivno in predano trudili, se bo vse uredilo in razrešilo. Pogosto se to res zgodi, pa naj si gre za odnose, kariero, hobije ali karkoli drugega. Vendar pa vseeno nastopijo trenutki, ko si moramo priznati, da nam je spodletelo, ter se enostavno premakniti naprej, namesto da se vrtimo v krogu. Tovrstna situacija spominja na toksičen, soodvisen odnos, iz katerega se napol trudimo oditi in ga istočasno ohraniti pri življenju. Vse skupaj je utrujajoče, frustrirajoče in nesmiselno.
Naučiti se moramo, kako stvari izpustiti in pustiti pri miru. Včasih nekaj enostavno ni usojeno, in s tem ni nič narobe. Marsikdo verjame, da opuščanje obsesij - žal je to najbolj primerna beseda - pomeni poraz. Čeprav je ravno nasprotno res. Kadar se zavemo, da je čas, da spustimo iz rok, in to sprejmemo, s tem pokažemo svojo zrelost. Pravzaprav je to znak osebne rasti, ker se nič več ne trudimo komurkoli česarkoli dokazati. Niti sebi ne več.
Ko sprostimo svojo zakrčenost, ki nastane ob pretiranem oklepanju traparij, nam ostane ogromno energije, ki jo lahko usmerimo v ljudi in dejavnosti, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo, namesto da nas spravljajo v slabo voljo. Ko se poslovimo od vsega, kar za nase ne deluje več, naredimo prostor za nove izkušnje v življenju.
Tako da, poskusimo spustiti, zares spustiti, vsaj en problem, ali osebo, ki nam v življenje vnaša žalost. Dajmo življenju priložnost. Dajmo se odpreti novim možnostim in priložnostim. V življenju je še toliko lepega in zanimivega, na kar niti pomislili nismo, ker smo bili tako osredotočeni na reševanje ''tistega problema''. Življenje nam lahko ponudi marsikaj, vendar nam ne ponuja neomejeno časa. Zato prenehajmo tratiti čas in začnimo početi, kar nas razveseljuje. Dovolj je bilo reševanja nerešljivih problemov. Nobene sramote ni v tem, da priznamo neuspeh in krenemo dalje. Lekcijo smo usvojili. Čas je, da pospravimo tudi navlako v čustvenem življenju. Če nam to sprva ne gre najbolje od rok, lahko začnemo s pospravljanjem navlake v omarah in predalih. Dajmo življenju kisik, ki ga potrebuje. Prenehajmo preigravati preteklost, premaknimo se naprej, in si ustvarimo boljšo prihodnost.

Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline, kot jo tudi imenujemo, je ena od diagnoz, ob kateri se vsi zdrznejo. Poleg narcistične osebnostne motnje je MOM verjetno tista, ki s seboj prinaša največ predsodkov in nerazumevanja. Osebe, ki imajo MOM, ali pa imajo zgolj mejno osebnostno strukturo, ter njihovi bližnji pogosto doživljajo pekel, ki ga le redkokdo razume. Dokler nisi imel opravka z osebo z MOM, si težko predstavljaš, kako kaotično je življenje z njimi. Med terapevti ti klienti veljajo za najbolj zahtevne in naporne, zato se jim marsikdo izogiba.
Čustveno neuravnovešena osebnostna motnja je dokaj natančen opis čustvovanja oseb z MOM. Vendar se ta čustvena neuravnovešenost, ki mimogrede ne pomeni, da je oseba ''zmešana'', potem odraža tudi v vedenju, kogniciji in interakciji z drugimi osebami. Pri MOM in drugih osebnostnih motnjah velja, da mora biti izpolnjeno določeno število kriterijev, preden se osebo diagnosticira kot osebnostno moteno. Vseeno pa velja, da oseba, ki nima uradne diagnoze, še vedno lahko kaže marsikatero lastnost, ki sodi v opis motnje. Te lastnosti so lahko prav tako moteče in destruktivne, kot če bi oseba imela uradno diagnozo. Za osebe z MOM so med drugim značilni nekontrolirani izbruhi jeze, močna nihanja v čustvovanju, neznosni občutki praznine, konfliktnost, anksioznost, nestabilni medosebni odnosi, samopoškodovalno vedenje, intenziven strah pred zapustitvijo, motnja identitete, samopoškodovalno vedenje.
Kdaj se torej osebi diagnosticira MOM? Po diagnostičnem priročniku DSM-IV mora biti izpolnjenih vsaj pet od devetih kriterijev. Poleg tega se mora biti prisoten ''prežemajoč vzorec nestabilnosti v medosebnih odnosih, samopodobi, čustvovanju, ter poudarjena impulzivnost, ki se je začela v zgodnji odrasli dobi in ki je prisotna v več kontekstih ...
1. mrzlično prizadevanje, da se izognejo realni ali namišljeni zapustitvi;
2. vzorec nestabilnih in intenzivnih medosebnih odnosov, za katere je značilno izmenjevanje med ekstremnim idealiziranjem in razvrednotenjem;
3. motnja identitete, poudarjeno in močno nestabilna samopodoba ali občutek sebe;
4. impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno škodljivi za posameznika (npr. pretirano zapravljanje denarja, spolni odnosi, zloraba substanc, nevarna vožnja, prenajedanje);
5. ponavljajoče se samomorilno vedenje, geste, ali grožnje, ali samopoškodovalno vedenje;
6. čustvena nestabilnost, ki nastane zaradi poudarjenega razpoloženjskega nihanja (npr. intenzivna epizodična disforija, razdražljivost, ali tesnoba, ki običajno trajajo nekaj ur in le redko več kot nekaj dni);
7. kronični občutki praznine;
8. neprimerna, intenzivna jeza ali težave pri nadzorovanju jeze (npr. pogosti čustveni izbruhi, stalna jeza, pogosti pretepi);
9. prehodna, s stresom povezana paranoidna ideacija ali hudi disociativni simptomi.
 
Ključni cilj pri terapiji oseb z MOM je zagotoviti čustveno stabilnost, odpraviti samopoškodovalno vedenje, zmanjšati stisko in vsaj delno zapolniti praznino. Pred tem je skoraj nemogoče delati na vzrokih za nastanek motnje, ker oseba ni dovolj čustveno stabilna za soočanje s travmo ali drugimi dogodki, ki so prispevali k nastanku motnje. Pri osebah, ki živijo z osebo z MOM, pa se terapija osredotoča na postavljanje meja in nudenje psihološke podpore za izstop iz soodvisnega odnosa z osebo z MOM.
Pri osebah z MOM je terapija nedvomno daljša kot pri drugih osebnostnih motnjah. Tudi rezultati se dosegajo bistveno počasneje in v manjšem obsegu kot pri drugih klientih. Vendar to še ni razlog, da osebe z MOM ne bi hodile na terapijo in pri sebi počasi spreminjale vzorcev, ki so izjemo moteči tako za njih kot za njihove družinske člane in prijatelje.

Imeti rad samega sebe in vedeti, da si dovolj dober, sta dva koncepta, ki ju je izjemno težko opredeliti, kaj šele natančno opredeliti. Vendar se o obojem pogosto pogovarjamo v terapiji. Veliko energije, premisleka in truda vlagamo v opredeljevanje teh dveh pojmov ter v njuno uresničevanje v praksi.Kako naj se torej tega lotimo? Najbolje je začeti s krajšo, 15-minutno meditacijo, pri kateri izrazimo namero, da ugotovimo, česa pri sebi res ne maramo.
Torej, sedite tako, da vam bo udobno. Večkrat globoko vdihnite in izdihnite, ter pustite misli, da se pojavijo. Ne poskušajte jih analizirati ali se jih znebiti. Zgolj opazujte jih in bodite pozorni na občutke v telesu. Povsem mogoče je, da boste občutili sram, gnus, celo sovraštvo do sebe, zelo verjetno brez pravega razloga. Če ste ena od tistih oseb, ki imajo sebe rade in ki nimajo težav z negativno lastno podobo, potem ta vaja ne bo imela enakega učinka na vas. Ampak če gremo nazaj na negativna čustva - tu se začne vaša pot odkrivanja ljubezni do sebe. Pojdimo lepo korak za korakom.
Korak številka 1: naredite kratko meditacijo. Lahko jo tudi podaljšate, tako dolgo, kot želite. Že samo priznanje, da nečesa pri sebi ne marate, je velikanski korak naprej. Brez tega je težko priti do ljubezni do sebe.
Korak številka 2: postavite se pred ogledalo in zanikajte vse negativne misli in občutke, ki so se pojavili med meditacijo. Če mislite, da ste neumni in grdi, si recite, da ste pametni in lepi. Nadaljujte z vajo, dokler ne verjamete v to, kar si govorite. Morda vam bo pomagalo, če pred tem naredite še eno vajo - glejte se v ogledalo in se smejte. Ni se vam treba krohotati na ves glas. Zadošča že, če kotičke ust obrnete navzgor.
Korak številka 3: ko boste naslednjič razmišljali o sebi ali zrli vase v ogledalu, naj bodo vaše misli pozitivne. Osredotočite se na svoje moč, vrline in pozitivne lastnosti, ne glede na to, kako nepomembne se vam zdijo. Na primer: ''Danes imam krasno frizuro.'' Ali pa: ''Sem zanesljiv in lojalen prijatelj.'' Lahko tudi: ''To je najboljša kava, kar sem jih kdaj skuhal.'' Vsaka pohvala šteje.
Korak številka 4: ko vam ne bo več težko poudariti svojih pozitivnih lastnosti, lahko začnete analizirati negativne misli, ki se pojavijo. Poskušajte ugotoviti, od kod prihajajo. Bolj konkretno, od koga prihajajo! Zelo verjetno je, da je vaša slaba samopodoba introjekt negativnega mnenja, ki ga ima nekdo drug o vas.
Korak številka 5: vedite, da ste dovolj dobri, tudi če imate določene negativne lastnosti. Vsi jih imamo. Poskušajte omejiti njihovo izražanje in se potrudite, da boste spodbujali svoje pozitivne lastnosti.
Sami sebe boste začeli imeti radi takrat, ko boste sprejeli svojo senčno plat, svojo negativno stran. Ko se boste nehali bati, da bodo drugi odkrili vse vaše negativne lastnosti, boste opustili sram. Sprejmite svojo osebnost, celotno osebnost. Priznajte si, da imate napakice, tako kot vsi drugi. Omejite kolikor se da vse tiste manj prijetne oblike vedenja in obljubite, da jih boste spremenili, če vas motijo. Sprememba je edina konstanta v življenjeu, tako da tudi če trenutno niste zaljubljeni vase, vedite, da se tudi to lahko kmalu spremeni. Osredotočite se na vse pozitivno! Zmorete!

Situacija je taka: če menite, da potrebujete pomoč, ali pa zgolj nekoga nevtralnega, s komer bi se pogovorili, potem je smiselno, da obiščete terapevta. Nič ni sramotnega glede tega. Pravzaprav, ko enkrat presežete sram in razmišljanje v smislu ''le kaj bodo drugi rekli?'', ste že storili prvi korak v smeri osebne rasti in opolnomočenja.
Niti misliti si ne morete, koliko ljudi se v teh časih še vedno spopada s sramom, ko prvič sedejo na kavč in pričnejo pripovedovati svojo osebno zgodbo. Mnogi menijo, da sta obisk terapevta in prošnja za pomoč znak osebnega poraza. Neke vrste šibkost ali značajska slabost. Vse preveč jih skrušeno priznava, da se počutijo kot poraženci, ker niso uspeli sami razrešiti svojih težav.
Na srečo jih tovrstni občutki hitro minejo, saj ugotovijo, da je obisk terapevta skoraj enak kofetkanju s prijateljem. No, ja, skoraj enak. Ključna razlika je, da na terapevtskih srečanjih običajno ne pijemo kave, pa tudi terapevti smo bistveno bolj objektivni kot vaši prijatelji. Vaše zgodbe vidimo z drugega zornega kota. Poleg tega bolje razumemo, na kakšen način ljudje razmišljajo, kako se odzivajo in zakaj počnejo, kar počnejo. Zato lahko lažje ponudimo interpretacijo vedenja in odgovorimo na vaša vztrajna vprašanja ''zakaj, zakaj, zakaj?'' Najboljši prijatelji imajo ponavadi dobre namene in skušajo pomagati po svojih najboljših močeh. Žal nas pogosto tudi podpirajo pri našem utapljanju v samopomilovanju, kako ubogi smo. Svojim klientom velikokrat rečem, da je obisk terapetva identičen obisku trenerja v fitnesu ali pa obisku davčnega svetovalca. Bistvo je, da se obrnete na nekoga, ki vam v dani situaciji lahko pomaga. Pri tem ni absolutno nič sramotnega! Prav nasprotno. Ljudje, ki prosijo za pomoč, so pogumni. Vedo, da je njihovo življenje v njihovih rokah. Zato jim je bolj malo mar, kaj si drugi mislijo ali govorijo. Ljudje, ki so na terapiji, skušajo izboljšati svoje življenje in zato jim lahko samo ploskamo.
Sicer verjamem, da je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje, vendar verjamem tudi, da je treba prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Bi se vam lepše slišalo, če bi rekli, da ste imeli uro coachinga? Ali pa da ste najeli trenerja, ker se pripravljate na maraton?
Terapevti smo neke vrste trenerji. Pomagamo vam krmariti čez razburkane vode, v katere vas je odneslo življenje. Učimo vas, kako odpraviti negativne vzorce, ki vam preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično. Pa tudi, če težave delimo, jih s tem razpolovimo. Nekatere težave sploh niso tako kompleksne, kot mislite, da so. Nekdo, ki je objektiven in ki ni čustveno vpleten, vam pomaga videti situacijo iz druge perspektive.
Dejstvo je, da terapija deluje. Katera terapija in kateri terapevti so najboljši? Vsi priznani in teoretično utemeljeni terapevtski pristopi delujejo. Ne enako učinkovito, vendar vsi delujejo. Glede terapevtov pa takole: izberite nekoga, s katerim boste lahko delilit svoje misli, občutke in skrivnosti. Nekoga, ki mu zaupate in pri katerem imate občutek, da ve, kaj dela. Navsezadnje ste tako ali tako vi tisti, ki morate opraviti največ težkega dela. Uspeh boste dosegli po svoji zaslugi. Vse, kar potrebujete, je spreten terapevt, ki vas bo znal usmerjati na poti do vašega cilja.

Izguba ljubljene osebe, še posebej partnerja, je boleča. Je izkušnja, ki nam spremeni življenje. Verjetno je samo še izguba otroka hujša od izgube partnerja. Čeprav lahko žalujemo za marsičem in marsikom v življenju, nas nič ne prizadane tako globoko kot izguba ljubljenega. Kako naj se soočimo z življenjskim dogodkom, ki nam zamaje tla pod nogami in življenje postavi na glavo? Ali je sploh mogoče preživeti izgubo, zaradi katere nam življenje razpade na prafaktorje? Ali obstaja življenje po smrti? Žal ne obstaja univerzalen odgovor na ta vprašanja.
Številne subjektivne okoliščine lahko pomagajo blažiti bolečino, ki jo povzroči smt partnerja. Ne vem, če pomaga, da veste vnaprej, da bo vaš partner umrl, vendar pa se lahko v tem primeru bolje pripravite na izgubo. Če veste vnaprej, potem imate vsaj priložnost in nekaj časa, da se poslovite, in da se pomirite s situacijo, ki se bo neizogibno pripetila. Čeprav to ne bo bistveno zmanjšalo bolečine. Nepričakovana smrt je lahko veliko bolj šokantna in paralizirajoča, ker vas oropa priložnosti, da se pogovorite, razrešite spore in izrečete besede ''žal mi je'' in ''ljubim te.'' Malenkosti so pomembne v procesu žalovanja.
Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi se sprli s soprogom, na primer, in bi on odvihral iz hiše, besen na vas, vi enako besni nanj, čez eno uro pa bi prejeli klic, da je umrl v avtomobilski nesreči. S koliko obžalovanja, krivde in sramu bi se soočali, poleg izgube.
Starost je morda olajševalna okoliščina, čeprav dvomim, da lahko kdorkoli kar tako mirno sprejme smrt ljubljene osebe. Ja, res je manj obžalovanja, če ste imeli dolgo in srečno skupno življenje, vendar sem prepričana, da bi želeli s svojim partnerjem preživeti vsaj še minutko dlje, opraviti vsaj še en pogovor, se vsaj še enkrat nasmejati in se vsaj še enkrat objeti.
V resnici nas nič ne more pripraviti na smrt drage osebe. Vsi izkusimo širok nabor čustev, ko pride do smrti. Vsi se soočimo s praznino, ki nastane ob izgubi. Vsi si težko predstavljamo, kako bomo živeli od tistega trenutka dalje. Vsi si včasih želimo, da bi umrli skupaj s partnerjem.
Vendar življenje teče dalje. Morda se naše življenje takoj ne premakne naprej, ampak slej ko prej se premakne. V procesu žalovanja nam lahko pomagajo dobra socialna mreža, zanesljivi prijatelji, družina, strokovna psihološka pomoč, telesna dejavnost in meditacija, umetniško izražanje vseh vrst, včasih tudi ležanje v položaju šavasane in strmljenje v strop. Dati si moramo dovolj časa za žalovanje. Povsem ok je, če se nekaj časa vedemo bizarno. Povsem ok je, da jokamo več dni zapored, če nam to dobro dene. Povsem ok je, da počnemo kaj trapastega, če nam to pomaga.
Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne pademo v past večnega žalovanja. Pravico imamo, da gremo v življenju naprej, da spoznamo nekoga novega, da začnemo nov odnos ali da si ustvarimo družino. S tem ne zanikamo svojega prejšnjega odnosa, niti s tem ne zmajšujemo pomena ali vrednosti svojih izkušenj s pokojnim partnerjem. S tem, ko gremo v življenju naprej, niti ne izdajamo niti ne varamo pokojnega partnerja. Kajti navsezadnje smo dolžni sami sebi, da izkoristimo svoje življenje v največji možni meri in živimo čim bolje.  

Naj takoj na začetku jasno povem, da strogo obsojam vsako nasilje. Nikoli ne bom iskala izgovorov ali opravičil za nekoga, ki je nasilen. Nasilje, naj bo besedno, čustveno ali fizično, je nesprejemljivo. Tu potegnem črto, mejo, ki se je ne sme prečkati. Nikoli!
Zakaj je to tako pomembno? Ker se name obračajo ženske, ki želijo priti v terapijo. Ne zato, da bi spremenile katerega od svojih življenjskih vzorcev, ki jim povzročajo težave, temveč ker si želijo spremeniti svoje vedenje, da bi bili partnerji manj nasilni do njih. In seveda, da bi lažje prenašale nasilje. Hm, kako prosim? Želite, da vam pomagam postati bolj strpne do nasilja in bolj odporne nanj? Pravzaprav želite, da postanem zarotnik nasilneža. Ne, ne in še enkrat ne! Nikoli!
Vedno je boleče videti nekoga, ki trpi, in v terapiji je tega veliko. Če je prisotno tudi nasilje, je situacija še toliko težja. To ne pomeni, da terapija ni primerna ali priporočljiva za nekoga, ki doživlja nasilje. Ravno nasprotno. Terapija vam lahko pomaga razumeti, zakaj tako dolgo prenašate nasilje. Terapija vas lahko opolnomoči, da zapustite toksično situacijo.
Nemogoče je delati terapijo z nekom, ki živi v toksičnem okolju, ker take osebe okolica ne podpira v njenih prizadevanjih, da postane boljša različica sebe. Dogaja se ravno nasprotno. Okolica oziroma ljudje v vašem življenju ne želijo, da se spremenite, zato da se lahko oni še naprej obnašajo do vas na toksičen način.
Če ste v situaciji, ko so ljudje nasilni do vas, vas lahko podprem pri iskanju izhoda iz te situacije. Če pa želite, da vam pomagam spremeniti vaše vedenje, zato da vas bo manj bolelo, ko vas bodo drugi zlorabljali ... no, ja, potem to ni terapija, temveč nudenje potuhe tistemu, ki je do vas nasilen. V tem primeru poiščite drugega terapevta, ki bi bil pripravljen vsak teden poslušati, kako vas nekdo trpinči, vedoč, da ne želite ničesar spremeniti. Mislim, da jih ni prav veliko, ki bi to počeli.
Terapija vas lahko okrepi, vas naredi bolj samozavestne in odločene, da nekaj spremenite. Lahko vas opolnomoči. Vendar morate najprej začrtati pot iz toksične situacije in prenehati iskati izgovore za nasilneža. Zaslužite si veliko lepše in boljše življenje!

Odnosi so kompleksni. Razlog za to je povsem enostaven: ljudje smo že po naravi kompleksna bitja in ko se združita dva posameznika, se kompleksnost še poveča. Še posebej, če pristanemo v odnosu z nekom, ki je povsem nekompatibilen z nami oziroma je popolnoma drugačen od nas. Ampak kaj pravzaprav pomeni biti kompatibilen ali nekompatibilen?
V najstniških letih in v dvajsetih letih, celo v zgodnjih tridesetih, svojih odnosov ne analiziramo pretirano. Ko se razidemo z nekom, nas to prizadane in potrebujemo nekaj časa, preden nekomu novemu ponudimo priložnost. Razen, če imamo tako imenovan rebound odnos, ko se po hitrem postopku zapletemo z nekom, ki nam pomaga pri prebolevanju prejšnjega odnosa. Biti v odnosu za številne mlade pomeni, da so stalno v fazi, ki ji rečemo faza zaljubljenosti. Takrat se vedemo noro in trapasto, hormoni nam divjajo po telesu, in zaradi tega partnerjev ne vidimo takšnih, kot so v resnici. Spregledamo njihove potencialne napakice ter vse tiste drobne stvari, ki nam gredo sicer rahlo na živce, ker pač na partnerje projiciramo svojo fantazijo. Partnerje vidimo skozi pregovorna rožnata očala. Vse, kar si želimo, je, da bi lahko uživali v njihovi prisotnosti in bili zliti z njimi. Poželenje je tisto, ki nas vodi, in zaradi katerega vidimo sebe in partnerja kot eno.
Ko se odnos razvija, fazo zaljubljenosti običajno nadomesti faza ljubezni, v kateri poželenje zamenjata romantična ljubezen in navezanost kot ključni gonilni sili v odnosu. To je tudi trenutek, ko naša začetna fantazija sreča realnost. Pogosto nista usklajeni. Zelo pogosto se zgodi, da odnos razpade, če se ne uspemo prilagoditi na novo realnost odnosa in če ne želimo videti partnerja takega, kot je v resnici. Na splošno velja, da je to faza v odnosu, v kateri navdušenje in vznemirljivost zbledita, njuno mesto pa naj bi zasedle druge stvari, ki so nam skupne. Zato je pomembno, da smo s partnerjem kompatibilni vsaj na nekaterih od ključnih področij.
Skrajno neromantično je, če partnerja izbiramo po seznamu lastnosti, ki jih sproti kljukamo. Vendar, če smo bili v preteklih intimnih odnosih pogosto neuspešni, je morda smiselno razmisliti o lastnostih, ki jih partner mora imeti, preden se zanj odločimo za vse večne čase.