Mejna osebnostna motnja - razumevanje diagnoze brez predsodkov

Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline, kot jo tudi imenujemo, je ena od diagnoz, ob kateri se mnogi zdrznejo. Poleg narcistične osebnostne motnje je MOM verjetno tista, ki s seboj prinaša največ predsodkov in nerazumevanja.
Osebe, ki imajo MOM — ali pa zgolj mejno osebnostno strukturo — ter njihovi bližnji pogosto doživljajo čustveni pekel, ki ga le redkokdo zares razume. Dokler nimaš neposrednega stika z osebo z MOM, si težko predstavljaš, kako kaotično je lahko življenje z njimi.
Med terapevti ti klienti pogosto veljajo za najbolj zahtevne, zato se jim nekateri celo izogibajo.
Čustvena neuravnovešenost in njeni učinki
Izraz čustveno neuravnovešena osebnostna motnja je dokaj natančen opis notranjega doživljanja oseb z MOM. Pomembno pa je poudariti, da ta čustvena neuravnovešenost ne pomeni, da je oseba »zmešana«.
Nestabilnost se ne kaže le v čustvovanju, temveč tudi v:

• vedenju,
• kogniciji,
• interakciji z drugimi ljudmi.

Pri MOM in drugih osebnostnih motnjah mora biti izpolnjeno določeno število kriterijev, da se postavi uradna diagnoza. Kljub temu lahko tudi osebe brez diagnoze kažejo številne lastnosti motnje, ki so prav tako zelo moteče in destruktivne.
Značilni simptomi mejne osebnostne motnje
Za osebe z MOM so pogosto značilni:

• nekontrolirani izbruhi jeze,
• močna nihanja v čustvovanju,
• kronični občutki praznine,
• konfliktnost in anksioznost,
• nestabilni medosebni odnosi,
• samopoškodovalno vedenje,
• intenziven strah pred zapustitvijo,
• motnja identitete.

Diagnostični kriteriji (DSM)
Po diagnostičnem priročniku mora biti za diagnozo MOM izpolnjenih vsaj pet od devetih kriterijev, poleg tega pa mora biti prisoten prežemajoč vzorec nestabilnosti v odnosih, samopodobi in čustvovanju ter poudarjena impulzivnost, ki se začne v zgodnji odrasli dobi in je prisotna v več kontekstih:

1. Mrzlično prizadevanje, da bi se izognili realni ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni odnosi, z izmenjavanjem idealizacije in razvrednotenja.
3. Motnja identitete – izrazito nestabilna samopodoba ali občutek sebe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih (npr. zapravljanje, spolnost, substance, nevarna vožnja, prenajedanje).
5. Ponavljajoče se samomorilno ali samopoškodovalno vedenje, geste ali grožnje.
6. Čustvena nestabilnost zaradi izrazitih razpoloženjskih nihanj.
7. Kronični občutki praznine.
8. Intenzivna, neprimerna jeza ali težave pri njenem nadzoru.
9. Prehodna paranoidna ideacija ali disociativni simptomi, povezani s stresom.

Cilji terapije pri osebah z MOM
Ključni cilj terapije oseb z MOM je:

• vzpostaviti čustveno stabilnost,
• odpraviti samopoškodovalno vedenje,
• zmanjšati psihološko stisko,
• vsaj delno zapolniti občutek praznine.

Šele ko je dosežena določena stabilnost, je mogoče varno delati na travmah in vzrokih, ki so prispevali k razvoju motnje.
Podpora bližnjim oseb z MOM
Pri osebah, ki živijo z osebo z MOM, se terapija pogosto osredotoča na:

• postavljanje zdravih meja,
• razumevanje dinamike soodvisnosti,
• nudenje psihološke podpore.

Dolgotrajnost terapije in realna pričakovanja
Terapija pri osebah z MOM je praviloma dolgotrajnejša kot pri drugih osebnostnih motnjah. Rezultati prihajajo počasneje in postopno, pogosto v manjših korakih.
Vendar to ni razlog, da terapija ne bi imela smisla. Ravno nasprotno.
Z vztrajnim terapevtskim delom je mogoče postopno spreminjati vzorce, ki so izjemno boleči tako za osebe z MOM kot za njihove bližnje.
Ohranjanje upanja in zavedanje lastne moči
Pomembno je spomniti se, da življenje z MOM ni definicija celotne osebnosti. Osebe z MOM imajo tudi veliko močnih strani, so čustveno globoke, empatične in pogosto izjemno ustvarjalne. Terapija ne pomeni le odpravljanja težav, temveč tudi odkrivanje notranjih virov moči, izboljšanje medosebnih odnosov in bolj polno življenje. Z vztrajnostjo, podporo terapevta in samospoznavanjem je mogoče doseči stabilnost, mir in rast, ki ne le olajšajo vsakdan, ampak tudi omogočajo, da posamezniki zares zaživijo svoje potenciale.